Petek, začetek vikenda, dan, ko naravno pričakuješ nekaj več priliva ljudi. Dopoldne je nežno deževje prijetno ohladilo ozračje, vreme se je nekaj po enajsti stabiliziralo, ogled domačih Extreme Smoke 57, ki so malo pred dvanajsto odprli oder na plaži, je potekal v lagodni klimi in srce, ki je tretji dan festivala že v nekem predinfarktnem stanju, se ne bo bojevalo še z ogrožajočo pripeko.

Že v mestu je sicer podoba klavrna. Sem pa tja vidiš kakšne v črno odete sprehajalce, gostilne niso polne, ni hrupa, ni vrveža, ni smeha, ni ničesar, kar bi dalo vedeti, da to ni povsem vsakdanji petek.

Okoli 11.30 sem prispel na plažo in občutil najbolj anti-festivalsko vzdušje. Po plaži sem naštel nekih ducat samotnih sprehajalcev, sramežljivo smo se spogledovali, mimika je nakazovala nekakšno prestrašenost, kot da smo bili priča začetku konca, kot da se je ta metalska zgodba na sotočju do konca izpela, kot da je bistra voda oprala planet nekoč močne metalske civilizacije. Edino slutnjo življenja je dajala divja raca, ki se je podila po površju reke kot obsedena in predirala gosto meglico.

Extreme Smoke 57 na Tolminator Metal Festu 2025

Ta občutek zamrznjenosti v nekem fragmentu časa je traja vse do 12.49. Band je začel točno, pred nekaj posamezniki in majhnimi gručami. In kot se v nekaj trenutkih napolni postaja metroja, preden vlak porine predse zračno maso, so prvi zvoki z gozdnih poti pred oder priklicali obiskovalce. Do konca prve pesmi jih je bilo za en razred, do konca naslednje za še enega. Polnila se je plaža, mrtva civilizacija je pričela postavljati prevrnjene stebre prejšnjega večera.

Čeprav gre glasbeno za nekakšen pol organiziran kaos, je hitro jasno, kje so tiste kljuke, na katere band razpenja nekih 40 let kariere. Presenečen nad čistostjo zvoka in nad berljivostjo riffov sem takoj okronal bobnarja, še posebej zaradi pretkane uporabe ride činele, ki se je v takem lepem zvenu razširjala po dolini in potovala na nekih, od distorziranega basa in kitare, povsem ločenih valovih. Boco je občasno govoril slovensko oziroma goriško, občasno angleško. Zmedeno, od življenja prežgano, je poosebljal ta fuckoff, rokenrol življenje in predaval zapriseženim zasledovalcem takšne eksistence. Napovedi naslovov pesmi, kot so Human Meat Factory, so izzvali nekaj smeha. Nekje do polovice polurnega seta je bilo vzdušje nekoliko mlačno, roke obiskovalcev so bile v žepih ali prekrižane čez trebuh, proti koncu seta pa so posvetili komad utopljenemu kolegu in odigrali še frakcijo riffa Paranoid. Delovalo je kot napitnica, kar naenkrat je bilo več zanimanja za šank, v rokah publike več vrčkov s pogonom, aplavz in kriki so bili daljši in odločnejši. »Btw we have new merch, sorry« je še zaklical Boco, z nekim tonom samoironije, moment vnosa potrošniške samopromocije, trka ekonomske nujnosti ob antikapitalistično držo. Minilo je hipno, na nek način sem dobil precej več, kot sem pričakoval, osebno nezaniteresiran za dotično zvrst.

Athiria na Tolminator Metal Festu 2025

Sledili so Athiria. Iz razobešenega backdropa imena nisem uspel razbrati, vizualno pa je spominjalo na Anaal Nathrakh. Precej podobna je bila tudi glasba. Plaža je že izgledala bolj festivalsko, eter je polnil nemško-avstrijski čvek, občinstvo je bilo za spoznanje bolj zgoščeno, takšen je bil tudi zvok, kitare so grmele z značilnim zvenom tube screamerja ali drugega distortion effekta pred glavno distorzijo, distorziran je bil tudi bas, bas boben je imel prepoznaven ton elektronskega triggerja. Moral sem stopiti bliže, da sem ugotovil, da globoki growl prihaja iz ženskih glasilk. Sicer je tudi pozneje postalo jasno, ko je med nagovori prej čvrsto grleno grmenje nadomestil nestabilen, lomljiv, histeričen, da ne rečem zoprn, režeč ženski glas s pridihom Schwarzeneggerjevega krika »get to the choppa«. Kakor koli, vokalistka je bila do vratu in po vseh izpostavljenih delih kože prekrita s tatuji, oblečena v belo tančico, ki je bila v treh četrtinah mesarsko okrvavljena. Ta mala energetska bombica očitno živi za tovrstno glasbo, o čemer je pričal tudi nalezljiv nasmeh, ki je prežemal celoten nastop. Ko pa je mestoma s stisnjenimi pestmi uspela pognati kakšno skandiranje in sodelovanje publike, pa je izgledalo, kot da opazujemo otroka pri igri. Band je bil uigran, mehansko natančen, enkrat je komad vodil bobnarski groove, drugič melodičen kitarski del. Večina dogajanja je bila na levi polovici kitarskih prečk, band se je zvokovno omejil na nižje tone in ni zabelil pesmi s solažami, znotraj odmerjenega območja pa je bil izkoristek maksimalen. Nagovori so razkrili, da ima band za sabo en EP in da so v naslednjih dneh igrali še v Avstriji in Nemčiji. Kvalitetno, natančno, glasno, nasmejano, s srcem predano.

Whiskey Ritual na Tolminator Metal Festu 2025

Sledil je skok v Italijo z Whiskey Ritual. Prvi band dneva, ki se je že lahko kvalificiral kot doživeta čaga. Kompozicija je izzovala telesni odziv, pod jezik je brizgnila slana sluz, pivo se je v potešitev kar samo ponudi. Na šanku je že bila vrsta. Vokalist me je spominjal na dr. Robotnika, smrtnega sovražnika Sonica, igralnega lika, ki je zaznamoval generacije, ki je prva doživela razvoj 8- in 16-bitnih igralnih konzol. Glasbeno je šlo za neke vrste death ‘n’ roll totalnih vernikov, ki jih poganja ta »sex, drugs ‘n’ rock and roll« sla. Ob zgodnji uri je bilo treba do večera skrhano množico še malo nagovarjati in priganjati. Zvok je bil masten, vsak udarec po snaru se je razlegal kot pljusk vesla ob vodo. Pravzaprav je bil zvok na odru plaže ves čas vrhunski. Med nastopom je nekoliko pokapljalo, vendar dovolj nežno, da so večino kapelj pobrala drevesa. Band je pri zadnjem komadu ob posvetilu GG-ju Allinu izpod odra dobršen del publike zvabil na oder.

Tankzilla na Tolminator Metal Festu 2025

Nasledil jih je bluesovsko zveneči duo Tankzilla. Vokali so bili precej bolj rokerski, časoma so spomnili na zgodnje ustvarjanje Danzig, sicer pa sem iz daljave slišal kar nekaj riffov, ki so pretrgali monotonost in dodali nekaj nepredvidljivosti. (Aleš)

Party Cannon na Tolminator Metal Festu 2025

Petkovo glasbeno dogajanje na plaži so sklenili Party Cannon Lahko bi bili tudi Party Bomb ali pa Party Dynamite. Škoti svojo glasbeno zvrst poimenujejo kar »party slam« in celoten njihov nastop se vrti okrog zabave. Nore zabave. Vsak od udeležencev s seboj prinese vsaj en rekvizit in ker je varnost na takšen dogodku pomembna, gre pretežno za predmete, ki ob nenadnem, nenamernem ter silovitem stiku s človeškim telesom ne bodo povzročili poškodb. Ja, govorimo o napihljivem tem in onem, med drugim sem zasledil tudi napihljivo berglo. In vse to leti po zraku skozi celoten nastop. Pa crowd surfinga tudi ne manjka. Band ima v zasedbi tudi nekakšnega animatorja z oranžno lobanjo iz pene ter ogromnim kartonastim roza kurcem, ki publiko konstantno spodbuja k norenju, ampak njegovo delo res ni zahtevno. Publika na Party Cannon pride na norenje in le tega dobi zvrhano dozo. Ker pa je poleg kardia treba poskrbeti tudi za mišice, se množica pod odrom v nekem trenutku razpre in naredi prostor za crossfiterje, ki se med seboj pomerijo v delanju sklec. Katere vse komade je band zaigral, vam ne znam povedati in upam si trditi, da to niti ni pomembno. Nastop namreč lahko povzamem kot šus od prve do zadnje sekunde, kjer se skupina, publika in napihljivčki zlijejo v eno čudovito kaotično gmoto.

Insanity Alert na Tolminator Metal Festu 2025

In sledila je množična migracija v smeri glavnega prizorišča. Ja, množična. Prostor pod odrom na plaži je bil med nastopom Party Canon zvrha napolnjen in zabave željno občinstvo, ki ni izgubljalo časa, je za trenutek kar obtičalo v ozkem grlu, ko si je skušalo čimprej utreti pod do glavnega odra. In zakaj tako priganjanje, se boste vprašali. Saj smo vendar na festivalu, tako rekoč na dopustu in si zadeve vzamemo na »izi«. No, odgovor je enostaven. Na glavni oder so se zavihteli stari znanci Tolminatorja in tisti, ki smo jih že videli v živo, smo vedeli, da je to nastop, ki ga ne gre zamuditi zaradi drugih obveznosti, kot so na primer zadovoljevanje osnovnih bioloških potreb ali pa morebiti celo kramljanje z znancem, ki ga z razlogom nisi videl že 10 let. Govorim seveda o naših severnih sosedih Insanity Alert, ki so nastopili že na prvi izvedbi Tolminatorja in uresničili tisto legendarno »I'll be back« njihovega sonarodnjaka Arnolda. Band s svojo mešanico thrasha ter punka na noge dvigne še tako lenega in nečimrnega slehernika in na čelu s karizmatičnim Kevinom Stoutom a.k.a. Heavy Kevyjem, lahko bi rekli tudi Duracell zajčkom nizozemskega rodu, poskrbi za mosh, mosh in še enkrat mosh. Kolega Ožbej, ki se je na prvem Tolminatorju med nastopom Insanity Alert z dušo in telesom prepustil energiji, ki ga je posrkala v perpetuum circle pit, je s pomočjo napredne tehnologije izmeril, da je med nastopom naredil 254 krogov pod odrom in na podlagi svoje odokativne ocena letošnjega dogajanja lahko potrdim, da so se najbolj vztrajni tudi tokrat močno približali številki 300. Insanity Alert za animacijo občinstva poleg glasbe uporabljajo tudi table z napisi in eden izmed napisov »Fuck this shit!« je letos dobil tudi nadgradnjo s slovenskim prevodom »Vse je v kurcu!« na drugi strani table, ki je tako kot vse ostale v nekem trenutku poletela med občinstvo. Nasploh je Kevin vse zbrane navdušil s svojim znanjem slovenščine in publiki je dal jasno vedeti, da kdor ne pozna stavka »Jaz ne morem vode pit« in ne ve, kaj le ta pomeni, ni nič drugega kot ameriški turist, ki nima nobenega spoštovanja do dežele, ki jo obišče in lahko zato kar odjebe. Kevin je izrazil tudi navdušenje nad publiko, ki je bila po njegovih besedah daleč najbolj nora od vseh, pred katerimi so igrali in na podlagi kratkega pogovora, v katerega sem se čisto po naključju ujel z njim, lahko potrdim, da to ni bila floskula, ki jo marsikatera zasedba verjetno ponavlja vsak večer drugi publiki. Insanity Alert so se med nastopom dotaknili tudi nedavne smrti Princa teme in ob tej priložnosti usekali s komadom, ki kot nalašč, in zelo pomenljivo, nosi naslov Why is David Guetta Still Alive, nastop pa zaključili s priredbo Run to the Hills, ki zbrane pod odrom v prirejenem refrenu poziva: »Run to the pit, mosh for your life«.

Sledili sta dve zasedbi, ki sem jih zaradi službenih obveznosti bolj kot ne izpustil. Površno sem ujel le začetek doom metalcev Ahab, ki so z meni ne najbližjo glasbeno zvrstjo zbrano publiko več kot očitno spravili v nekakšen trans in gibanje teles je spominjalo na ne ravno razburkano, a zagotovo močno vzvalovano morje.

Wolfbrigade na Tolminator Metal Festu 2025

Ob 21h so se na oder povzpeli crust punkerji Wolfbrigade in zgolj po naključju sem naslednji dan na enem izmed družbenih omrežji zasledil objavo užaljene metal Karen, ki je v slogu »I would like to speak to the manager« izrazila svojo ogorčenost glede umestitve te skupine na festival. No, preostanek občinstva zelo očitno ni imel enakih pomislekov. Wolfbrigade so usekali in občinstvo se je odzvalo. Tukaj ni bilo prostora za zabavo. Ok, to se morda narobe sliši. Publika je nedvomno uživala, a v prvem planu je bila surova moč glasbe. Tako surova, da je v nekem trenutku nebo nad nami popustilo in spustilo dozo dežja, ki pa ni nikogar pretirano motil, oziroma močno dvomim, da so ga najbolj zagreti pod odrom sploh opazili.

Kataklysm na Tolminator Metal Festu 2025

Ob 22.15 so sledili Kataklysm, ki so verjetno pomirili razdražena čustva metal Karen. Postregli so namreč z dozo hitrega in brezkompromisnega death metala. Na tem mestu čutim dolžnost, da se opravičim vsem tistim, ki v naslednjih vrsticah pričakujete povzetek njihovega nastopa v kontekstu njihovega glasbenega ustvarjanja ter diskografskih dosežkov. Sori, nič ne bo. V Paranoid ekipi imam vlogo fotografa in verjemite mi, da sem ob spremljanju dogajanja skozi objektiv težko pozoren tudi na večhodne menije, s katerimi postrežejo nastopajoči. Sploh, če njihovo ustvarjanje poznaš le površno. V domači diskografiji se nahaja ena njihova plošča, niti ne vem katera, in tudi če bi bilo moje življenje odvisno od tega, vam ne znam povedati, ali so tega večera zaigrali kakšen komad iz nje. Ker pa sem za fotografa baje kar spodobno pismen, moram občasno dati od sebe tudi kakšen pisni prispevek. Sicer pa, če vas ni bilo tam, ste njihov nastop zamudili in je bolj ali manj vseeno, kaj je band igral. Vam pa lahko povem, da ste zamudili veliko. Kataklysm s svojim tempom niso popustili niti za trenutek in publiki ni preostalo drugega, kot da headbanga, crowdsurfa ali pa se razmetava v spontanih moshpitih.

Rotting Christ na Tolminator Metal Festu 2025

Za konec dneva pa še staroste black metala, Rotting Christ. Tokrat v okolici Sotočja nisem zasledil samooklicanih varuhov tradicionalnih vrednot, kot so bili recimo tisti, ki so v začetku aprila svarili pred satanizacijo družbe, ko so Rotting Christ v družbi s Satyricon in Behemoth pričeli s turnejo The Unholy Trinity. Kakšno naključje. Behemoth so na Tolminatorju nastopili lani, Rotting Christ letos, organizator pa je za naslednje leto že napovedal prve hedlinerje, med katerimi poleg In Flames in Heaven Shall Burn lahko najdemo tudi Satyricon. The Unholy Trinity torej tudi v Tolminu, samo ne istočasno. A vrnimo se k nastopu Rotting Christ, starim znancem slovenskih odrov. Sam sem jih v živo videl že kar nekajkrat, čeprav je true black metal v hišo prinesla šele poroka z mojo rdečelaso satansko lepotico le nekaj let nazaj. Rotting Christ morda res niso postregli s presežkom, so pa zanetili ogenj v srcih svojih oboževalcev. Pirotehnični vložki med njihovim nastopom so bili precej bolj skromni od tistih med nastopom Kreator prvi dan festivala, a za ustvarjanje atmosfere posedanja v peklu ob kozarcu najljubše pijače v dobri družbi ob spremljavi še boljše glasbe, ravno pravšnji. Atmosfere ni skalil niti dež, ki nikakor ni hotel ponehati. Rotting Christ so postregli, lahko bi rekli temu preverjenim repertoarjem, kar za band njihovega kova ni težko, saj so v svoji zgodovini ustvarili dovolj hitov, ki že s prvim tonom ponesejo publiko v zrak. Slišali smo lahko Like Father, Like Son iz njihovega albuma Pro Xristou, ki je izšel lansko leto, ter tudi starejše mojstrovine, kot na primer Grandis Spiritus Diavolos, Fire, God and Fear, pozorno uho pa je med pozivom k circle pitu ujelo tudi, sedaj že ponarodel, Sakisov vzklik »Pičko maternoooooooo!«. In če potegnem črto pod njihov nastop lahko rečem: rutinirano, a neznansko blagodejno za vse romantične črne duše. (Matej)