S pisanjem tokratne kolumne sem imel kar nekaj težav, v času od slovesa od Paranoidove ekipe piscev do sedaj so že odreveneli prsti in zarjaveli možganci. Prvotne ideje o filozofsko–socialnokritičnih diskusijah sem opustil, saj domnevam, da bralci na to platformo ne zahajajo, da bi poslušali gostilniško jamranje. Raje se bom lotil razglabljanja o konkretnih stvareh, zato sem si izbral v preteklem letu izdano ploščo The Crimson Temple grške skupine Varathon, jo preposlušal in sklenil povedati nekaj besed o njej.

Varathron so skupina, ki obstaja že prav toliko let kot avtor prispevka, ter so kone…

Bržkone je večina predvidevala, da so domači death metal posebneži Brutart po daljnega leta 2008 izdanem prvencu vrgli bobnarske palčke, trzalice in glasilke v koruzo. Vendar se je izkazalo, da se skupina ne uvršča med muhe enodnevnice, za katerimi ostane le ena zaprašena plošča med kolekcijo in pajčevina v spominu. Med dolgoletnim zatišjem so fantje zgleda premlevali ideje, jih pilili, brusili in cmarili. Stvaritev je plošča, Wear My Skin poimenovana.

Tokrat so Brutart bolj brutalni kot artistični, in to v dobrem smislu. Skladbe so direktne in udarne ter brez pomehkuženih olepšav, kot so intr…

Ob zloveščem latinskem imenu skupine in kljukastem logotipu bi od istrske četverice Infernal Tenebra pričakoval black metalski masaker in tuleče himne na čast padlim angelom, vendar že ob prvih zvokih ploščka As Nations Fall postane jasno, da temu ni tako. Tekom odraščanja se je skupina namreč razvila in ob bližajoči se polnoletnosti mutirala v melodični death metal.
Death metalska prvina po zgledih Švedov je postavljena na prvo mesto, pridevek melodični pa tu na srečo ne pomeni jokave zvodenelosti in flirtanja s pop všečnostjo, pač pa dejansko označuje, da nam Infernal Tenebra namesto kakofon…

Ponovno se bomo dotaknili metalskih obskurnosti iz dežele mogočnih antičnih civilizacij, prelepih plaž, uzota in gospodarskih kriz. Poleg tega je Grčija zibel povsem svojega stila black metala in skupina Agatus naj bi v spočetje ali vsaj v zgodnjo vzgojo tega prispevala svoj delež, saj obstaja že od davnega leta 1991. Za seboj imajo že kar nekaj izdaj in albumov (Dawn of Martyrdom, The Weaving Fates), a so ostali v veliki meri nepoznani, tako avtorju prispevka kot verjetno tudi večini bralcev. Žarnica se nemara zasveti šele, ko izvemo, da gre za stranski projekt bratov Eskartha in Vorskaatha i…

S ploščkom se letos vračajo black/doom metal posebneži Head of the Demon, ki so nekaj let nazaj z istoimenskim prvencem uspeli presenetiti z originalnim pristopom in zvokom. Ta njihov korak v še nepregaženo glasbeno pot je bil v mojem primeru pospremljen z navdušenim aplavzom, nedvomno pa stil minimalistične ritualne in repetitivne glasbe s čistim zvenom kitar ni pritegnil velikega števila poslušalcev. Na albumu Sathanas Trismegistos pa lahko sedaj brez začetnega šoka in presenečenja ocenimo, če je pot, po kateri se kotali Head of the Demon, prava ter kam vodi?
Tudi skladbe na Sathanas Trismeg…

Pred časom sem tekom deskanja po valovih svetovnega medmrežja in pasenjem radovednosti nad vsemi mogočimi novejšimi glasbenimi izdajami naletel tudi na demo Heptaëdrone skupine Khthoniik Cerviiks, ki je po zanimivosti ravno dovolj izstopal iz povodnji ostalih obskurnih black-death metal tvarin, da si je bilo vredno zapomniti količino i-jev v imenu skupine. Njihov prvenec z naslovom SeroLogiikal Scars pa je pustil še močnejši vtis in toliko spral možgane, da je zadnji čas povzročil odvisnost in potrebo po rednem doziranju na različnih glasbenih predvajalnikih.
Khthoniik Cerviiks se po zvoku loč…

Poltema. Groteskni diabolični reliefi, ki se v plesu senc zdijo živi. Premik v kotu in oduren glas, ki zagrči: »Penitenziagite! – Kesajte se!« Greh je bil storjen, a kranjska zasedba se prav nič ne kesa ali se ga sramuje, pač pa ga v lično naslovnico zapakiranega izdaja in razdaja med ljudstvo, kesa pa se lahko vsakdo, kdor ga ne bo sprejel razprtih rok in … ušes.
Humanity Galore je namreč sveži in tudi prvi pošteni dolgometražni izdelek skupine Penitenziagite, ki sicer že dalj časa krevsa po slovenski metal sceni. V času enajstletnega obstoja so postregli že z nekaj obetavnimi demo izdajami i…

Povsem v nasprotju s svojim imenom Calm Hatchery ne preigravajo nič kaj mirne muzike, pač pa rušilni death metal. Poljska, iz katere prihajajo, se že dolgo ponaša s produciranjem izvrstnih primerkov tega glasbenega žanra, med katerimi bi moral vsak ljubitelj težkokovinskih zvokov poznati vsaj Vader in Behemoth. Slednji skupini Calm Hatchery prispevajo tudi nekaj navdiha pri tvorjenju njihove glasbe. Ti vplivi pa na srečo niso tako radikalni, da bi zabrisali njihovo lastno identiteto, kakor se je to zgodilo Hate.
Fading Reliefs je že tretji album te skupine, a na žalost sta El-Alamein in Sacril…

Inconcessus Lux Lucis je sveža zasedba, ki nadaljuje tradicionalno težnjo Britancev po izdajanju nekonvencionalne black metal glasbe. Cradle of Filth, Anaal Nathrakh, Akercocke, Meads of Asphodel so vsi prestavili okvire žanra, primešali neobičajne vplive ter razvili lasten ter originalen zvok, ki se je v določenih primerih že skoraj razvil v podzvrst. Dvojec Inconcessus Lux Lucis (ILL na kratko) je sicer spomladi letošnjega leta že izdal dolgometražni prvenec Disintegration: Psalms of Veneration for the Nefarious Elite, a je ta ostal širši in ožji publiki neopažen. Ker pa bi bila škoda, da do…

Principality of Hell je superzvezdniška zasedba, v kateri se je zbrala smetana grških black metal glasbenikov, ki sicer delujejo pod nazivoma Necromantia in Thou Art Lord. Namen tega projekta ni izvajanje kompleksnih okultnih obredij, invokacija astralnih entitet ali pouk satanistične filozofije. Tokratno združenje ima zgolj en cilj: zabavo do bridkega konca.
Divji rokenrol, alkohol, seks, pesti, bencin, kri, znoj, pljunki in kozlanje, to nam Principality of Hell prinašajo na prvencu Fire & Brimstone. Za glasbeni vzor so iz zaprašenih in s pajčevinami ovešenih kleti privlekli stare kasete in v…

Bölzer je dvojica Švicarjev, ki me je v zadnjem času popolnoma navdušila z večplastnim in unikatno zvenečim black/death metal koktejlom. Tega zasedba letos servira s »takratkim« ploščkom Soma, poimenovanim po opojni pijači, ki je bila v starih Indo-iranskih kulturah uporabljena v obredne namene. In tudi glasba na tem ploščku je zasvojljiva, umsko dojemanje spreminjajoča ter mistična.
Skladba Steppes se začne z značilnimi zvenečimi in razpotegnjenimi riffi, ki vzpostavljajo neposredno povezavo s prejšnjim EP-jem Aura. Ti riffi režejo čez death metal podlago, kakor iz daljave pa donijo vokali, k…

Tretji album danske skupine Deus Otiosus me navdaja s precej mešanimi občutki. Na prvencu Murderer iz leta 2010 so namreč Deus Otiosus udarili z nadvse nasilnim death metalom, v katerega je bila vmešana smrtonosna doza toksičnih thrash riffov ter solaž, raskavi vokali pa so renčali tako sovražne besede, da bi še najbolj hladnokrvnega zločinca spreletel srh. Glasba je popolnoma upravičila naslov albuma, poslušalcu potrgala ušesa, ga zgrabila za goltanec in ga utopila v sranju njegove lastne eksistence.
Studijski izdelek Rise pa je beštija drugačne vrste. Iz glasbe je izginila mizantropična atmo…

Po pravici povedano z metal glasbo, ki jo proizvajajo naši zahodni sosedje, pretežno nimam dobrih izkušenj. Iz tega razloga sta se v moji podzavesti zasidrala stereotip in mnenje, da pravzaprav ni dobrih italijanskih metal skupin, saj večina več pozornosti kot vsebini in glasbi namenja imidžu. Vendar pa po daljšem premisleku ugotavljam, da obstaja kar nekaj skupin, ki ta moj predsodek postavljajo na laž. Ena od njih je tudi Necrodeath.
Necrodeath niso nobeni novinci na sceni, saj obstajajo že od srede osemdesetih let. Tako ni čudno, da sem njihov obstoj pred nekaj leti zaznal tudi jaz. Spominj…