Tretji album danske skupine Deus Otiosus me navdaja s precej mešanimi občutki. Na prvencu Murderer iz leta 2010 so namreč Deus Otiosus udarili z nadvse nasilnim death metalom, v katerega je bila vmešana smrtonosna doza toksičnih thrash riffov ter solaž, raskavi vokali pa so renčali tako sovražne besede, da bi še najbolj hladnokrvnega zločinca spreletel srh. Glasba je popolnoma upravičila naslov albuma, poslušalcu potrgala ušesa, ga zgrabila za goltanec in ga utopila v sranju njegove lastne eksistence.
Studijski izdelek Rise pa je beštija drugačne vrste. Iz glasbe je izginila mizantropična atmosfera ter zli nameni. Splošni vtis glasbe na Rise zelo dobro simbolizira že naslovnica, kjer gigantski leviatan v spremstvu strašnega bliskanja in grmenja vstaja iz globočin oceana, z lovkami povzroča cunamije ter kani ubogega smrtnika zmleti s tisočerimi zobmi. Udarno, pompozno in mogočno, a v bistvu je vse skupaj ena nenevarna in neškodljiva fantazija. Taki so tudi Deus Otiosus na tem albumu. Skladbe so praktično vse po vrsti himnične, z živahnim in topotajočim ritmom ter tempom, idealnim za kvihtanje uteži ali razmigavanje vratnih vretenc. Vsaka skladba vsebuje refren, načrtovan, da mu pritegne tisoče grl vročekrvne množice, ki vsak poudarjeni zlog pospremi z udarcem v zrak ali sočloveka. Če bodo Deus Otiosus v prihodnje igrali na množičnem festivalu, bodo stvaritve z novega albuma vsekakor »zažgale«. Najmočnejši atribut albuma so še vedno kitarske vragolije bratov Engkjær, ki precej enostavno strukturo skladb oplemenitita z izvirnimi in zanimivimi riffi. Sploh melodija uvodnega Rising War se bo vrezala globoko v podzavest. Na tem albumu se pozna idejna sorodnost in glasbeni zgled skupine Deus Otiosus po severnih bratih, švedskih manijakih Unleashed.
Čeprav so skladbe direktne in udarne, pa so kar preveč enostavne in na prvo žogo. Vzorec sicer prekinja zaključni Fall Of The West, ki je kompleksnejši in za moje okuse vrhunec albuma. Tu stopnjevanje napetosti s pomočjo black metalskih riffov izbruhne v melodični death ter spet nazaj, vmes pa so postrežene kratke poslastice v obliki vključkov klavirja, solaž na basu in podobno.
Maligni tumor na albumu pa predstavlja skladba Don't Fuck With The Dead. Ta bi skoraj povzročila smrt vsake všečnosti albuma in povzročila izbljuvanje negativnega mnenja na te strani. Na Rise je na splošno zaznaven upad pesniških sposobnosti in idej pri pisanju besedil, ki so preveč natrpana s klišejskimi metal frazami (sploh pri skladbah Rising War in Iron Fist ... Um, pardon ... Iron Rule). A omenjena tretja skladba je kaplja čez rob ter monument debilnosti. Če spet potegnem vzporednice z Unleashed, je bila njihova nekrofilska Only the Dead vsaj smešna, medtem ko dotična pesmica ni. Zato poslušalcem predlagam ločitev te pleve od zrnja, pa boste z Rise dobili kar poživljajočo dozo death metal steroidov.