Takoj bom poudaril, da Gorgoroth zdaleč niso band, ki bi ga poslušal. Še več, izredno so mi smešni, glasba je dolgčas, njihov pevec je tarča velikih posmehov zaradi svojega dvomljivega slovesa in nastopa na DVD-ju Metal: A Headbangers Journey, produkcije pa ne spoznaš, pa če bi te udarila direktno v obraz. A kaj, ko ima Ad Majorem Sathanas Gloriam takšen čar, da ti je takoj jasno, da ima Gaahlov izraz »Satan« nek drug smisel. Pa tudi glasba je v svoji očitni in namerni »umazanosti« takšna, kot mora biti. Plošča kot popolno »Skušnjavčevo orodje«.
Gorgoroth je tolkienovska planota groze in hudiča, da Ad Majorem Sathanas Gloriam ustreza izrazu Gorgoroth še bolje kot Gaahlu paše v roke kozarec vina. Tipični klišeji t. i. true black metala so vsekakor non-stop blast, molovski riffi in vokal, ki lahko dela konkurenco stari stružnici. Hm, določenih klišejev očitno ni moč preseči, a vseeno tale plošča nudi nekaj več. Gorgoroth so za to ploščo pridobili dodatne točke z izbiro Frosta (Satyricon, 1349) kot bobnarja. Njegova dinamika in tako možnost hitrega igranja zanimivih, dinamičnih počasnih ritmov je tisto, kar ustvari atmosfero za delirično blodenje skozi pustoto in grozo Teme. In če v tej Temi obstajajo trpinčene duše, polne jeze, zavisti, sovraštva in obupa, potem je Gaahl utelešenje vsega tega. Resda malce vleče na Satyra in morda še na koga, ki ga ne poznam, a to ni važno. Poslušajte kako v bistvu recitira v pesmi God Seed ali pa Prosperity And Beauty, potem pa postane medij v stilu Linde Blair v Exorcistu – odličen dokaz je komad Untamed Forces (od nekod se oglasijo nenavadni glasovi, dodaten misterij je, ali se dere Gaahl ali pa so kakšno žensko v studiju razčetverili). Kitarist Infernus sledi tradicionalnemu zvoku, a vseeno doda finese (recimo Wound Upon Wound ali pa Carving A Giant), ki malce vlečejo še na death ali pa takšen (ampak res minimalen) blackened thrash.
V veliki minus štejem čisto osnoven booklet z nejasnimi slikami članov in še brez besedil. Koga zanima, kdo je manager, medtem ko band ogorčeno pazi na skrivnosti svojih sporočil. Ok, saj vsi vemo, da so »all about Satan«, ampak vseeno, zakaj ne pokažejo več? Plus pa je vsekakor surova produkcija, ki pa še vedno ni nateg, ob katerem bi se vprašal, zakaj CD stane okoli 4000 tolarjev in čemu sploh studio, ko Iskrin kasetnik naredi bolje. Zanimiva plošča, čeprav pol manj kot recimo Incipit Satan, vsekakor black metal, kot se šika, surov, hladen in brutalen ter diaboličen. Pa Gaahl in Satan gor al' dol...

Ivan