Paradise Lost

Zadnja leta za Paradise Lost vsekakor niso bila lahka. Z elektronskimi eksperimenti od One Second dalje so v glasbo vnesli zelo radikalne spremembe, s katerimi se ljubitelji metala niso najbolj sprijaznili. Na devetem studijskem albumu Symbol Of Life se pionirji gothic metala vračajo k zvokom, s katerimi so v devetdesetih postali eden največjih svetovnih metal bandov. Album povsod dobiva zelo dobre kritike, z njim pa je zelo zadovoljen tudi njihov pevec Nick Holmes.


MATJAŽ:
Za sabo imate že kar nekaj intervjujev. Kakšni so odzivi do sedaj?

NICK:
Odzivi s strani novinarjev so bili res dobri, vsi po vrsti so zelo zadovoljni z našim albumom. Mislim, da do sedaj še nisem slišal kaj slabega o njem. Že dolgo ni bilo tako, res smo zadovoljni z odzivom.

MATJAŽ:
Kako pa si sam zadovoljen z njim?

NICK:
Tudi sam, kot vsi ostali, sem zelo zadovoljen s tem kar smo naredili. Mislim, da nam je kar najbolje uspelo združiti najboljše elemente zadnjih štirih albumov. Kot si verjetno opazil, je zopet več poudarka na kitarah, naredili smo zelo heavy album, elektronske elemente smo pustili v ozadju, poleg tega pa je vse, pesmi, produkcija boljše, kot je bilo na naših zadnjih albumih.

MATJAŽ:
Tudi tvoj glas je zopet agresivnejši. Tako nisi pel že od Draconian Times albuma.

NICK:
To je zaradi agresivnejše glasbe. Glasbi se moraš prilagajati z vokalom, če je glasba agresivna, moraš tako tudi peti. Ne da bi pri prejšnjih albumih ne znal tako peti, samo pesmi niso bile primerne, premalo energije je bilo v njih, tako da agresivnega vokala ne bi bilo smiselno uporabiti.

MATJAŽ:
Videti je, kot da bi ponovno odkrili strast oziroma veselje do trše, heavy glasbe?

NICK:
Glede na naš razvoj bi to lahko rekel, vendar temu ni tako. Mi nikoli nismo izgubili zanimanja za tako glasbo. Že na Believe In Nothing smo hoteli narediti nekaj pododbnega, a nam zaradi določenih dejavnikov to ni uspelo. Za naslednjo ploščo pa smo bili trdno odločeni, da bo trša, agresivnejša s prepoznavnimi Paradise Lost gothic ali kakršnimikoli že elementi in moram reči, da je vse uspelo, vključno s produkcijo vred.

MATJAŽ:
Ko ste šli v studio, ste imeli že točno predstavo, kako naj bi album zvenel?

NICK:
Ja, že ko smo pisali material za album, smo imeli točno vizijo o njem, torej še preden smo začeli s snemanjem. V studiu smo potem to le še udejanili. Sproti smo se sicer dogovarjali o določenih stvareh, a to so bile malenkosti, ki pa so pripomogle k celoviti podobi albuma. Njegov glavni del pa smo imeli oblikovan že pred snemanjem.

MATJAŽ:
Snemali ste v Chapel studiu, nekje na angleškem podeželju, kjer ponavadi snemajo britanske underground skupine. Kako to, da ste se odločili za tak studio?

NICK:
Ta studio ima potrebno opremo, ki smo si jo želeli za ta album, to je bil glavni vzrok, da smo se odločili zanj. Ni potrebno, da greš snemati v nek drag studio z ne vem kakšno opremo, če je tak manjši studio čisto primeren. Poleg tega pa leži daleč stran od vsega, sredi ničesar in tako smo se lahko sto procentno posvetili le snemanju. Tam ni nič takega, kar bi nas oviralo in tudi to je njegova pozitivna stran.

MATJAŽ:
Snemali ste s producentom Rhysom Fulberjem, ki je znan po svojem delu z Depeche Mode in HIM ter pripadnosti do elektronske glasbe. Kako to, da ni imel nič proti trši glasbi z manj elektronike?

NICK:
Rhys že dolgo spremlja naš razvoj, dovolj dobro nas pozna in ve kaj je v določenem trenutku najbolj primerno za nas. Res je, da ima rad elektronsko glasbo, vendar je bil tudi on mnenja, da je bilo v naši glasbi že dovolj “samplanja”, drum loopov in teh stvari, zato seveda ni nasprotoval naši želji. Nasprotno, zelo si je želel poudariti naše glasbene sposobnosti in jih postaviti v ospredje. To je tudi očitno na tem albumu. Z njegovim delom smo več kot zadovoljni, težko bi naredil boljše in zato bomo v prihodnosti pri naslednjih albumih gotovo še sodelovali z njim.

MATJAŽ:
Kakšna pa je razlika med njim in Simonom Effemyjem, s katerim ste veliko sodelovali v preteklosti.

NICK:
Hm, ja s Simonom je bilo malo drugače kot sedaj s Rhysom. Njun način dela se razlikuje, s Simonom smo morali vsako stvar narediti po večkrat, da je bil zadovoljen z rezultatom. Seveda ima to opraviti tudi z opremo, ki je sedaj dosti modernejša in zmogljivejša kot pred kakšnim desetletjem. Določeno stvar, ki smo jo s Simonom snemali po 50 krat, sedaj naredimo v treh poskusih he, he.

MATJAŽ:
Ima naslov albuma Symbol Of Life kakšen poseben pomen?

NICK:
Ja, ta naslov ima v sebi zelo pozitivno sporočilo. Naša glasba, vključno z besedili je zelo temačna, tokrat pa smo hoteli med ljudi prenesti nekaj pozitivnega. Če pogledaš naslov zadnjega albuma Believe In Nothing je jasno, da že samo ime po sebi ne bi moglo biti bolj pesimistično, kot je. Nikakor nismo hoteli izdati še ene plošče s takim naslovom, želeli smo pozitiven naslov in Symbol Of Life je tak. Vsak si sicer pod tem predstavlja nekaj drugega, vsak posameznik ima drugačen simbol življenja, a večinoma je to nekaj pozitivnega. Seveda pa ne morem reči, da to drži za čisto vse ljudi, ljudje smo si vendar zelo različni.

MATJAŽ:
Ja, vaša glasba in besedila so zelo temačna. Kako pa je s tem v zasebnem življenju, najbrž ni vse tako temačno?

NICK:
Seveda glasba in besedila ne odražajo našega osebnega življenja, tako hudo nam spet ne gre ha, ha. Vendar jaz osebno včasih postanem zelo depresiven in začnem razmišljati v negativni smeri. Včasih se pojavijo krize v zasebnem življenju, v družini, a ko to premagam, je spet vse OK. Vendar pa imam svoja temačna obdobja, ja.

MATJAŽ:
Sedaj ste posneli tudi dve priredbi, Xavier od Dead Can Dance in Small Town Boy od Bronski Beat. Kako to, da ste se odločili za priredbo prav teh dveh pesmi?

NICK:
Pri vsaki od teh priredb je ozadje nekoliko drugačno, čeprav je bilo mogoče glavno to, da je bilo zelo malo oziroma skoraj nič priredb od obeh pesmi. Vsem nam je bila skupina Dead Can Dance všeč že od nekdaj, zato ni presenetljivo, da smo se odločili narediti priredbo. Povsem drugače je z drugo. Small Town Boy nam nikoli ni bila všeč. Spomnim se leta nazaj, ko se je pesem vrtela po radijskih postajah, da smo se iz nje delali norca. Sedaj pa je nekako prišlo do tega, da smo se jo odločili poizkusiti zaigrati. Preden smo jo snemali nismo vedeli kaj bo nastalo, vendar smo z rezultatom vsi zadovoljni, sedaj nam je pesem veliko bolj všeč he, he. Seveda smo jo popolnoma spremenili in odigrali v tipičnem Paradise Lost stilu.

MATJAŽ:
Kar nenavadno za Paradise Lost, da ste posneli dve priredbi.

NICK:
To smo naredili bolj za zabavo kot za to, da bi hoteli z njo ne vem kaj posebnega dokazati. Zato ju tudi ne bomo vključili na ploščo, čeprav sta dovolj kvalitetni, da bi to naredili. Sam nimam nič proti priredbam in v prihodnosti bomo še kdaj naredili kakšno. Veliko raje imam dobro narejeno priredbo kot pa zanič narejeno originalno pesem.

MATJAŽ:
Misliš, da si s tem albumom lahko nazaj pridobite fane, ki niso bili zadovoljni z vašimi zadnjimi izdelki?

NICK:
Uh, to je težko reči. Albuma kot smo ga naredili seveda nismo naredili z namenom, da bi si pridobili nazaj stare fane. Okusi se z leti zelo spreminjajo, kar lahko rečem tudi za sebe, tako da nikoli ne moreš z gotovostjo trditi, komu bo všeč določen album. Vprašanje je, kakšno glasbo sedaj poslušajo naši stari fani, marsikateri od njih posluša drugačno glasbo, kot jo je pred desetimi leti. Vendar se ne oziramo na druge, kaj si ostali želijo, mi delamo takšno glasbo, kot je všeč nam. Vedno je bilo tako in bo tudi v prihodnje.

MATJAŽ:
Nekateri so vam očitali “komercialno prodajo” ko ste šli k veliki založbi EMI in posneli album Host.

NICK:
To je bila gotovo najbolj kontroverzna odločitev naše kariere. Toliko, kolikor smo mi tvegali s tem albumom, zelo malo glasbenikov naredi v svoji karieri; skoraj nihče. Našemu poizkusu s Host albumom bi jaz rekel “komercialni samomor” – v bistvu smo na vrhu popularnosti zašli čisto v drugo smer. Želeli smo si eksperimentiranja v naši glasbi, vendar mislim, da smo šli s tem predaleč. To ni bil več pravi, razpoznavni Paradise Lost album. Če sedaj pomislim na to bi bilo bolje, da albuma ne bi izdali pod imenom Paradise Lost, ampak kot projekt ali nekaj takega, pod drugim imenom skratka. Sem pa mnenja, da je v današnji glasbi vse premalo takšnega tveganja, poizkusov narediti nekaj drugačnega. Glasbeniki se vse preveč držijo preizkušenih formul, ne želijo tvegati s tem da bi šli ven iz začrtanih smeri, ki se jih držijo skozi celo kariero.

MATJAŽ:
Megadeth so bili eni redkih, ki so to naredili s ploščo, ki so jo tako tudi poimenovali Risk.

NICK:
Res? Je to njihova zadnja plošča?

MATJAŽ:
Ne, ta je izšla že leta 1999.

NICK:
Oh, Megadeth že dolgo ne spremljam. Njihova zadnja plošča, ki sem jo slišal, je Rust In Peace. Ta mi je zelo všeč, naprej pa jim nisem sledil, ne vem sicer zakaj, tako da pojma nimam, kaj se je z njimi dogajalo od takrat dalje.

MATJAŽ:
Vrniva se nazaj k obdobju pri EMI. V kakšnem odnosu ste bili z njimi? So kaj vplivali na vašo glasbo?

NICK:
Ne, oni nikakor niso imeli nič opraviti z našo usmeritvijo na Host albumu. Oni so kvečjemu želeli, da naredimo trši, bolj heavy album. Kot sem že dejal, mi smo vedno delali glasbo kot smo sami želeli, ne glede na to, pri kateri založbi smo bili. Tudi pri EMI je bilo tako in nič drugače. Z njimi smo imeli čisto korektne odnose, enako je sedaj, ko smo pri G.U.N. Records. Pri njih imamo vso podporo in ne vmešavajo se v našo glasbo.

MATJAŽ:
Zakaj pa ste zapustili EMI?

NICK:
Z njimi smo imeli pogodbo za dva albuma; in po Believe In Nothing smo postali prosti, svoje obveznosti smo izpolnili. Nekateri mislijo, da so nas odpustili, a temu ni tako. Z nobene strani ni bilo želje o nadaljnem sodelovanju in za nas je prišel čas, da gremo naprej.

MATJAŽ:
Boste posneli tudi kakšen videospot?

NICK:
Ja, seveda. Snemali bomo spot za prvi single z albuma, Erased. A kaj več o tem trenutno še ne morem povedati. Snemali bomo najbrž kmalu, a točno kdaj še ne vem. Pa tudi sam koncept, kako bo video izgledal, mi še ni jasen. Sam snemanje videospotov bolj sovražim kot ne, to imam bolj za nujno zlo, tako da nekako že potrpim tisti čas.

MATJAŽ:
Vaši prejšnji videospoti so se kar dosti vrteli po raznih televizijskih programih, tudi na MTVju. Misliš, da se bo tudi novi?

NICK:
Ja, prejšnji so bili kar redno po televiziji. Upamo, da bo tudi novi. Snemanje ti vzame veliko časa, poleg tega pa tudi ni zastonj, zato si seveda želiš, da boš imel kaj od tega, da ti bo prineslo kakšne koristi. Če se spot nikjer ne predvaja, to pomeni stran vržen čas in denar.

MATJAŽ:
Kakšen pa je sedaj vaš odnos do velikih medijev, kot je na primer MTV? Najbrž ne tako dober kot včasih?

NICK:
Saj veš kako je s temi stvarmi. MTV vrti tisto kar je popularno, kar prinaša denar. Sigurno so nam včasih namenili več pozornosti in se drugače obnašali do nas. Naše videospote si lahko videl na MTVju tudi čez dan. Sedaj bo najbrž to težje, a tako pač je to. Niti ne pričakujemo, da bodo sedaj naše spote vrteli neprestanoma, to bi bila utopija.

MATJAŽ:
Že od Draconian Times igrate v nespremenjeni zasedbi. Glede na vrsto znatnih sprememb, skozi katere ste šli od takrat, me to zelo preseneča.

NICK:
Vsi smo med seboj zelo dobri prijatelji in to je najpomembnejše. Že od vsega začetka delamo stvari, ki so nam najbolj všeč; od takrat, ko smo bili podivjani sedemnajstletniki, pa do danes, ko so vmes prišle poroke in otroci. Vedno smo bili podobnega mišljenja glede glasbe in vsak točno ve, kakšna je njegova vloga v bandu. Vse pomembne spremembe, ki se tičejo naše kariere, prediskutiramo skupaj in se odločimo, kaj narediti. Nikoli nismo sprejemali odločitev na podlagi enega samega mnenja. Nismo pa želeli, da naša glasba postane rutinsko opravilo, zato smo vedno nekaj eksperimentirali. Če tega ne bi počeli, nas mogoče ne bi bilo več.

MATJAŽ:
Kakšna je razlika med Nickom leta 1990 in Nickom leta 2002?

NICK:
Razen tega, da imam krajše lase nič, he, he. No, seveda se človek spremeni. Z leti postaneš “zrelejši”, poročil sem se, imam dva otroka in to so stvari, ki gotovo vplivajo nate. Poleg tega pa v zadnjem času veliko pijem, več kot v preteklosti, včasih mislim, da me bo kar razgnalo…

MATJAŽ:
Več piješ kot včasih?

NICK:
Ja, ne bi si mislil, a sedaj res pijem kot žolna. Še nikoli nisem pil tako veliko alkohola kot trenutno.

MATJAŽ:
To pa zna biti nevarno, ko se boste odpravili na turnejo.

NICK:
Ne, ni govora, da bi to počel tudi za časa turneje, nemogoče. Takrat si preveč zaposlen s potovanji, nastopanji, s tem bi škodoval celotnemu bandu. Na turneji je naš odnos skrajno profesionalen in pivski izpadi ne bi koristili nikomur. Že tako je tempo na turnejah zelo hud, tako da bi lahko nekega dne kar eksplodiral, če bi pil tako kot sedaj he, he.

MATJAŽ:
Pa že načrtujete kakšno turnejo?

NICK:
Ja, v začetku prihodnjega leta, najbrž že januarja se bomo odpravili na turnejo. Vendar se zaenkrat še dogovarjamo, nič še ni točno določenega. Ko bodo termini fiksno določeni, jih bomo takoj predstavili.

MATJAŽ:
V Sloveniji ste že igrali.

NICK:
Ja, mislim da dvakrat. Nazadnje na One Second turneji. Spomnim se, da smo igrali v neki čudni hali, kjer je bil zvok res zanič.

MATJAŽ:
Pa za konec pozdravi še vse vaše slovenske fane.

NICK:
Lep pozdrav vsem, poslušajte naš novi album in upam, da se vidimo na turneji.