DEJAN: Konec oktobra ste izdali dolgometražni prvenec Force of Nature, ki ste ga skoraj v celoti predstavili v Cvetličarni. Kako je igrati nove komade v živo?
URBAN: Po izdaji novega albuma je res odličen občutek videti dobre odzive publike v živo. Sicer je igranje novih komadov v živo nekoliko težje od igranja tistih, ki so že popolnoma v mišičnem spominu, a je ravno zato morda bolj vznemirljivo.

DEJAN: Koliko teh ste predhodno že predstavili v živo, katere ste sploh prvič zaigrali?
URBAN: V resnici smo vsakega od novih komadov igrali v živo že pred izdajo prvenca, a smo po navadi kak komad tudi izpustili. Najmanjkrat do sedaj smo v živo izvedli Exhausted Earth, ki je zaradi mirnega uvodnega dela nekoliko zahtevnejši, a se je izkazalo, da je ravno ta komad publiki med ljubšimi.

DEJAN: Album ste predstavili na obletnici od SkyEye. V kakšni zvezi ste s SkyEye? Se poznate tudi osebno?
URBAN: Jaz sem se pridružil SkyEye februarja letos in od takrat smo nekajkrat že sodelovali, in sicer na vaši obletnici in zdaj v Cvetličarni. Fantje iz SkyEye so res super ljudje in izjemni glasbeniki, zato mi je sodelovati z njimi v veliko čast. Mislim, da se tudi vsi drugi člani obeh bandov že vsaj nekoliko poznajo med seboj. So pa zame osebno koncerti, kjer igram z obema skupinama v istem večeru, precej naporni.
DEJAN: Kakšno vlogo imaš v katerem bandu?
URBAN: Pri Challenger sem že od začetka, ko sva z Jakobom ustanovila band leta 2016, nekako idejni vodja skupine, saj je velika večina napisane glasbe moja. Pri SkyEye sem do zdaj opravljal predvsem vlogo kitarista, se pa veselim nadaljnjega dela z njimi, saj v prihodnje nameravam prispevati tudi k pisanju novih komadov in prevzeti še kakšne odgovornosti.


DEJAN: Boste izvedli še ločeno predstavitev albuma, na kateri boste vi in vaša glasba povsem v ospredju, ali je to bilo to?
URBAN: Načeloma je bilo to to. Predstavitev albuma Force of Nature smo nalašč združili s predstavitvijo albuma New Horizons od SkyEye, in sicer z namenom, da dogodku Heavy metal večer v Cvetličarni dodamo še nekaj teže z naše strani.

DEJAN: Prvenec ste izdali pri nemški založbi Dying Victims Productions. Kako je prišlo do sodelovanja oziroma prvega stika?
JAKOB: Z Dying Victims sem imel že stik davnega leta 2013, ko smo takrat še z Vigilance pri njih znova izdali EP Steeds of Time. In ker so zadeve že takrat tako gladko stekle in ker je bila komunikacija na nivoju, sem se odločil, da bi jih znova kontaktiral za pomoč pri izdaji albuma.
DEJAN: Mimogrede … Stvari okoli Vigilance so se malo ohladile. Kaj se dogaja?
JAKOB: To boš pa moral vprašati postojnske dečke, haha. Nazadnje smo se videli na release partyju Vigilance ob izdaji njihovega fantastičnega samonaslovljenega EP-ja, potem pa so zadeve malce poniknile. Gigo, če bereš tole: »Ala, pjmo spet kšno zagoslit!«

DEJAN: Katere prednosti vidiš v tuji založbi?
JAKOB: Določeno težo ima že sam ugled založbe. Recimo, veliko novih fanov nas je našlo preko spremljanja izdaj Dying Victims. Nadalje nam je zelo prav prišla tudi mreža promocije, ki jo je Florian ustvaril preko let dela.

DEJAN: Kako zelo popularni pa ste Challenger v Evropi ali svetu?
URBAN: Največ evropskih poslušalcev Challenger prihaja iz Nemčije, Združenega kraljestva in skandinavskih držav, kar je razumljivo glede na tamkajšnjo popularnost metala. Z izdajo novega albuma smo dobili nekaj prepoznavnosti tudi v ZDA, ampak daleč od tega, da bi bili tam popularni.
DEJAN: Lani ste doživeli nekaj kadrovskih menjav. Verjamem in upam, da je ta del v razvoju banda za vas že preteklost. Pa je res tako? Kako trdna je trenutna postava?
JAKOB: Ko ste že mislili, da vas ne moremo presenetiti, se je s koncertom zopet zgodila sprememba v postavi. Vendar obljubimo, da bomo javili, ko se prazno mesto zapolni.
DEJAN: A res? Kdo se je poslovil?
JAKOB: Naš dolgoletni ritem mojster Toni je v Cvetličarni naposled odbobnal svoj zadnji koncert s Challenger. Če poznaš kakšnega bobnarja, se priporočamo, hehe.
DEJAN: Morda pa kak bobnar tole bere … Slišal sem, da so ga Jegulja spet odpustili. Hm?


DEJAN: Smem verjeti naslovu prvenca in naslovom nekaterih pesmi ter trditi, da se glasbeno zavzemate za reševanje našega planeta?
JAKOB: Zagotovo nismo ravno v manjšini, da se zavedamo te problematike. Imam pa občutek, da smo poleg nasilja in spolnosti v medijih v vseh teh letih postali že precej desenzibilizirani glede te teme. Vsak človek ima mejo, preden ob še tisoč-in-prvem fatalističnem članku nemočno skomigne: »Eh, klinc, od nečesa je treba umreti.« V svoji omejeni kapaciteti se tako ob občutku nemoči in eksistencialistični krizi dotikamo tudi takšnih tem. Zdaj samo upam, da se večinsko mnenje ne spremeni v doomerski »ajt, prepozno je, jebeš zdej vse to«. Doom je za v metal in videoigre, ne za v mnenje okrog klimatskih sprememb.

DEJAN: So električni avtomobili rešitev? In zakaj ne, hehe?
URBAN: Glede na trenutno svetovno pridobivanje električne energije, kjer prevladujejo termoelektrarne na premog in zemeljski plin in le 10 % predstavljajo jedrske ter le 5 % sončne elektrarne, ki so precej bolj »zelene«, električni avtomobili zaenkrat niso dobra rešitev. Da o škodljivih odpadnih akumulatorjih sploh ne govorimo. V prihodnosti bi se seveda z drugačnim pridobivanjem elektrike to lahko spremenilo.
JAKOB: Gremo v pravo smer, bo pa treba še veliko narediti. Kar bi bilo dejansko kratkoročno precej dosegljivo, bi bil ugoden, stalen in kakovosten javni prevoz, sploh če bi se dvignila tudi kulturnost povprečnega uporabnika.
DEJAN: Kakšno kulturnost misliš?
JAKOB: V mojem popolnem svetu bi na busih in vlakih morala veljati pravila javnega prevoza iz Japonske. Odstopanje sedežev, nedelanje gužve, brez pogovarjanja in muzika izključno na slušalkah.
DEJAN: Pa veš, da bi tole takoj podpisal.

DEJAN: Politiki so pred kratkim testirali našo potrpežljivost in nam želeli vzeti bojlerje. Ne bi rad, da se naš pogovor sprevrže v neko »politično obračunavanje«, me pa na podlagi omenjenega zanima nekaj drugega. Koliko lahko posameznik naredi za zdravo okolje?
JAKOB: Eno je res ta družbena/naravovarstvena odgovornost, da ravno ne sadimo baterij na vrtu in pelikanov ne hranimo s surovo nafto. Biti kul potrošnik ni slaba stvar, torej da kupujemo lokalno hrano, ne hodimo v gostilno čez cesto z avtom in ne prispevamo k »hitri modi«. Po drugi strani pa se mi zdi skrajno sebično, da ogromni konglomerati, ki ogromno prispevajo k onesnaževanju, stegnejo prst v slehernika in nanj prelagajo levji delež odgovornosti in krivde. TI si ta umazanec, zdaj pa zavoljo svoje krivde porabi ves prosti čas, energijo in živce, da ne pustiš pečata na tej zemlji. Spet po tretji strani pa sami sebično žanjemo njihove rakave sadove v obliki brezmejnega potrošništva, vsakodnevne uporabe osebnega vozila idr. Normaliziralo se je in vsakodnevno nam je postalo to početje. Zdaj pa, da pričakujemo od sodobnega sveta, da bomo iz pleničk udobja presedlali na kahlico za nekaj tako abstraktnega, kot je »varstvo narave«, je to res težko predstavljivo.


DEJAN: In še ena neposredna povezava z naslovom: nam je narava že pokazala vse zobe ali nas v prihodnosti čakajo še dosti hujše stvari?
JAKOB: Narava kaže zobe, praviš? Da nas nisi s Pelhanom zamešal, haha. Jaz osebno nisem več tako optimističen, kot sem še bil kot študent, in zdi se mi, da nas čaka še presneto veliko sprememb. Še vedno pa sta prihodnost in z njo negotovost vedno strašni, če pogledamo predaleč naprej. Situacija se bo počasi spreminjala in mi se ji bomo privajali ter se sproti prilagajali, tako da verjetno ne bo spet tako zelo strašno. Sem pa bral, da naj bi bila Ljubljana prestolnica, ki naj bi na svetu doživela najhitrejšo povprečno rast temperatur. Do leta 2050 naj bi bila v najtoplejših mesecih temperatura višja za 8 stopinj. Montažerji klimatskih naprav so bojda med meseci od januarja do aprila najbolj odzivni.

DEJAN: Če bi bili politiki oziroma odločevalci mlajši in bi imeli pred seboj še vse svoje življenje, bi delali boljše in za dobrobit vseh?
JAKOB: Vprašanje je, kako bi lahko omejili korupcijo. Po eni strani absolutna moč absolutno pokvari človeka, po drugi strani pa se mi tudi zdi, da je že marsikdo optimistično prišel na visok položaj s plemenitimi nameni, nakar je opazil, da zadeve niso tako preproste, da morda o tem v resnici ne odloča zares on ali pa da so interesi drugje. Morda pa v filmu Terminator vendarle niso imeli tako slabih idej … Skynet ni storil nič napačnega, to je samo protirobotska propaganda.

DEJAN: Kaj nas bo pokopalo: vojna ali onesnaženje?
JAKOB: Po mojem razmišljanju gresta ti dve stvari z roko v roki. Uničevanje okolja prinaša klimatske spremembe, te vplivajo na pridelovanje hrane in drugih virov, sledi pomanjkanje virov, pomanjkanje virov pa vodi v trenja med narodi. Ne vem, kdo je že dejal, da je vsaka civilizacija tri obroke stran od revolucije.
DEJAN: Včasih me skrbi, da bi lahko Slovenija zaradi svojih naravnih virov počasi postala tarča takih ali drugačnih vojaških intervencij. Da smo zanimivi zaradi vodnih virov, so korporacije že ugotovile.
JAKOB: Nafte ni nekaj preveč, tako da pred ZDA smo na srečo precej varni. Se mi pa zdi, da je bojazen vojaških intervencij odveč. Interno bomo prodali vse vire tako, kot smo prodali vsa podjetja brez hujšega protesta državljanov. Podmladek se počuti že v štartu premagan in ima vtis, da se ničesar ne da spremeniti.

DEJAN: Najljubši komad prvenca in zakaj?
URBAN: Glede na to, da sem napisal vse komade na tem albumu, bi mi bilo nemogoče izbrati najljubšega. Za prav vsakega bi lahko našel razlog, da bi ga razglasil za najboljšega. Na primer: Under the Skin je najbolj udaren, Imperial Madness ima najboljši razvoj zgodbe v besedilu, na komad Force of Nature sem osebno najbolj navezan itd.
DEJAN: Jakob, kaj pa tvoj?
JAKOB: Victims of War mi je res všeč zaradi catchy uvodnih riffov, ki nato zrastejo v nekaj totalno epskega. Za izvajat mi je verjetno najbolj všeč Under the Skin, ki je hitrejši in bolj surov. Dretje mi je zelo »fun« pa tudi nostalgično zaradi mojih black metal začetkov na sceni.