Smrt. Neprijetna tema. Ene boli bolj kot druge, nehote jo rangiramo po moči udarca. Bolj boli, ko se duša od zemeljskega telesa odlepi mlademu človeku. Še bolj, če ta mladi človek za očeta prikrajša svoje otroke, za partnerja izbrano polovico. In še bolj, če si kraj določi sam. Tragedija, ki primarno družino in prijatelje vrže v večno iskanje odgovorov, ki prevečkrat najdejo pot k pripisu krivde sebi, da niso pravočasno zaznali ali pa niso resno obravnavali, da sami niso bili dovolj …

Hočeš nočeš se frontman s svojo karizmo dotakne več src kot denimo kitarist ali bobnar v ozadju.

V jutru zadnje novembrske srede so se na spletnih družbenih občilih pričele množično pojavljati povezave do davno pokopanih Shutdown. Sprva skrivnostno, brez pripisa, da je nekaj narobe, namigne le sočasnost. Nato skupne fotografije. Komentarji počasi razkrinkajo uganko, do detajlov se prebijamo z izmenjavo sporočil. Popoldne zgodbo zapopadejo vidnejši mediji. V 33. letu življenja je preminil Jurij »Egzi« Čotar.

…

Mine nekaj trenutkov, da sploh razumem, kaj se je zgodilo. Besede ne dohajajo občutij. 33. Oče. Samomor. Ne verjameš, nočeš verjeti.

In nikakor ne razumeš. Kakor koli brodiš po spominih, da bi ujel trohico neke jeze, žalosti, ne najdeš. Spremlja te le spomin na tisti sijoči nalezljivi nasmeh.



Spomniš se mladega fanta, ki je v rosnih letih vstopil na sceno, bučno in samozavestno, kot da ji poveljuje. Z gostimi lasmi, bolj podobnimi perjanici, ki so si jo Indijanci, bolj v filmih in pop kulturi kot v resnici, nadeli pred ježo v bitko. Spomniš se, kako je ta naglavni ponos, kakor hitro je zacvetel, tudi odcvetel, a se je Egzi znova iznašel, tedaj s čvrstim telesom nenadnega navdušenja nad ekstremnimi športi, spomniš se objav po več kot tisočkilometrskih kolesarskih turah, Redbullovih kondicijskih dogodkov in naposled poklicnih vojaških napredovanj. Zdelo se je, da z lahkoto premaguje kakršnekoli prepreke, ki mu jih nanaša življenje, in da se vse, česar se dotakne, pozlati. Tega nikakor ne gre združiti z bridkim zaključkom.

Pogreb je bil najavljen soboto zatem. Do tedaj se je na spletu zvrstilo mnogo komentarjev, ugibanj in govoric, izrečenih s samozavestjo pridigajočega klerika. Namigovanja o prometni nesreči, težki zdravstveni diagnozi … Človek postaja mit, še preden se žara pepela ohladi.

Prišel je dan pokopa, krenemo na pot. Iz sončne Gorenjske v meglo modernizirane Ljubljane in nato v del grude, prežete z borbeno zgodovino kljubovanja okupacijskim silam. Kjer je vse še tako kot pred 20, nemara 200 leti, novogradenj ni, krajina je statična, takšna, kot je zapisana v spominu, kot bi se ustavil čas. Pa se ni in dogodkov, ki so se zvrstili v dneh pred tem, ni mogoče izbrisati in napisati na novo.



Po dveh urah spominov na heavymetalske noči, ki so se od Nanosa dalje odvijale v Ubeljskem, Dornberku, Zelenem gaju, Landolu, Komnu, dosežemo Temnico. Nekaterim dom, drugim prvi obisk. Sprva se zdi proti izvorni regiji spomladansko toplo, a v več urah stanja na mestu tudi kraška verzija zime pride pod nohte. Ob cesti, ki ni nikdar bila mišljena za takšen pretok, se levo desno stiskajo kolone vozil.

Izstopimo, negotovi, malo mravljinčasti, kot bi drobovje v tesnobo ovijale tanke ostre niti. Na neki način se počutim kot prevarant, ki je pokojnika poznal le mimobežno.

Približujemo se pretežno poznani množici, kot bi se zbirali pred koncertno dvorano, le da nikomur ni prijetno. Nihče ne pije, pogledi so povešeni v tla, robci vpijajo solze, ki bi sicer pomrznile v pozno novembrskem hladu. Upehani skalpi pričajo, da je vseeno minila dekada, odkar smo skupaj noreli v poletnih nočeh, vseeno se zdi, kot da je bilo včeraj. Večina pove, da je z Jurijem zadnjih nekaj let izgubila stik, zdi se normalno, pride kariera, pride družina, a ob zadnjem srečanju je bil kot vsakič po prej. Nasmeh. Ta prekleti prepričljivi nasmeh, ki ne da slutiti ničesar.

Stisk roke z nekaterimi, objem z bolj intimnimi, zgolj oznanitev prisotnosti z nagibom glave manj poznanimi žalujočimi. Mnogo nas je in še prihajajo, na oko bi ocenil kakšnih 500 ljudi okoli poldneva. Med rokersko-metalskim življem je mnogo starostnikov, sovaščanov pokojnega. V množici izstopajo uniformirani vojaki, pravzaprav slovenska mornarica, s katerimi je Jurij poklicno preživel večino časa po umiku z odrov z razpadom Shutdown, kasneje Shotdown, Requiem in drugih bandov.

Odrasli moški, katerih poklicno urjenje zajema stoično prenašanje bolečine, kjer je srečevanje s smrtjo del službenih obveznosti, možje, ki z uniformo prekrijejo velik spekter človečnosti in ukazu podrejajo ugovore vesti, telesne odzive in vse drugo, kar vključuje biti človek, stoičnosti več ne zmorejo. Ure treniranja odpovedo, točijo solze kot drugi ljudje, brisali bi jih, a se morajo oklepati puške z bajonetom.



Počasi se vključimo v dolgo kolono, ki se vije v notranjost vaške cerkve. Nasproti nam se rinejo izstopajoči, kdor je šel suhih oči noter, se je tam zagotovo zlomil. Do veže nas loči dobrih 20 minut. Še vedno kujem neke scenarije, kaj, če je vse skupaj potegavščina, upam, da bom noter uzrl v živem telesu tisti poznani nasmeh, ki sem ga zadnja leta videval le še na fotografijah na družbenih omrežjih. Pred menoj je še nekaj ljudi, negotovo pogledujem preko njihovih ramen, da ponovim za njimi ritual kropljenja, da v napetem ozračju ne naredim kakšne neumnosti. Na vrsti sem, tam postojim kakšno minuto, z vejico v roki nanosim nekaj kapelj blagoslovljene vode na premočeno steklo slike. Egzi. Lep človek. Mlad. In ta igrivi nasmeh. Gledam letnici rojstva in smrti, v tej kombinaciji sta videti nezdružljivi. 33. Stoječi skupaj sta videti narobe. Preblisne me spomin maloštevilnih pogovorov iz oči v oči, kako so mi ta usta na nekem festivalu ob čudni uri na mnogih promilih razlagala »Frogi, lej, jst ne znam pet, ma se trudim, dioporko! Vsak dan po malu, pej nekje bo že.« Ta dobrovoljna skromnost. Jebemti boga! Odvrti se mi serija koncertnih nastopov in objav pozdravov svojega zaroda v svet – nazadnje jih tam nisem več našel.

…

Neverjetno, kako informacijsko gost je lahko en sam trenutek. Iluzija, da gre za trik, ukano, Jurijev šegavi nastop, da bo zdaj zdaj pristopil izza kulise in zbrane nagovoril v humornem kraškem narečju, me zapušča, vdira realnost. Prav zares je konec. Spomnim se, zakaj rečemo, da nekoga preplavi žalost. Pride kot val ter se razlije prek vseh zidov in stebrov obrambe. Od vseh priprav zavisi le trajanje bitke, a na koncu te preplavi. Ustnice se zvijejo v tesno vijugo, ki za seboj potegne cel obraz. Dejstvo trči ob zanikanje, iskre trenja vzdražijo veke, rahlo zapeče in sproži zatisk. Moker sem kot slika pred menoj, le da ji ne zmorem vrniti nasmeha. In spet teče, ko to pišem. Odstopim izkušnjo naslednjemu v dolgi koloni in se obrnem k žalujočim svojcem. Stisk roke z nepoznanimi, katerim le po letih prisodim neko vlogo v življenju pokojnika, in pa objem sestri Katarini, ki je gnala vola rokenrola z nami. Stik teles, izmenjava ritmičnega drgeta, ki na plano iztisne sveže solze, v meni jih je še zadosti od teh nekaj spominov na pogovore in rokenrol norčije s preminulim. Tako prekleto mi je žal. Ta objem, ki ga poznamo s slik, kjer Katarina, tedaj še punčica, objema mlajšega brata, ta objem, v katerega zdaj vstopamo za trenutek namesto njega. Motrim tisti moment in ne vem, ali žalujočim svojcem s tem, ko svojo žalost nosim na isti kraj, pomagamo dvigniti del bremena ali jih še dodatno obtežujemo. Po uvodnem šoku ure in ure stojijo tam ter stiskajo roke znancev in neznancev.

Medtem ko na vogalu pri izhodu z nekim sramom brišem stran sledove vznesenosti, preden zakorakam v luč dneva, upam, da zbrana množica s tem kratkim presekom odnese družini del trpljenja in ga vzame nase. Kolona se neprekinjeno vije v notranjost še naslednji dve uri, zdaj malo krajša, ko že misliš, da gremo k koncu, na repu priključijo sveže formacije. Spričo navala se začetek sprevoda pomakne za dobre pol ure.



Z znanci in prijatelji obujamo spomine, komentiramo aktualne dogodke. Nekateri s pogreba na pogreb, prejšnji dan so namreč v Ljubljani pokopali Dejca, ki so ga mnogi s scene poznali iz ploščarne Spin Vynil.

Poizvedujem o Juriju. Kopico osebnih vprašanj sem hranil zanj ob prvem srečanju. Zaman. Vojska. Kako, zakaj, kljub posmehljivemu svarilu Pomaranče o uniformirancih, kako se duša, zapisana rokenrolu, ki je v svoji biti neukrotljiv, nepredvidljiv, kaotičen, podvržen impulzom, v neki točki preda najbolj totalni instituciji, ki si jo je človek kdaj izmislil.

Iz prve roke ne bom nikoli izvedel. Spomine na tiste slike s pripenjanjem vojaških odlikovanj prežema štorija ta dan prisotnih pričevalcev. Kako je z isto vnemo, ki je vžigala odrske deske, gnal svojo četo, kako je v kratkem času prilezel v instituciji tako visoko, da bi bil, če bi Slovenija imela jedrsko orožje, držal enega izmed dveh ključev, ki ob hkratnem obratu sprožita detonacijo.

Ne bom preverjal, dodajam v kanon Jurijeve mitologije.

Vojaške formacije se številčno krepijo, množica se stisne bliže zidovom, ko zakorakajo mimo brez pregiba v kolenih, z metronomsko natančnostjo, med seboj identični, tovarniško zamenljivi z jezikom, oprtim ob zgornje zobe, in spodnjo čeljustjo, potisnjeno grozeče naprej.



Merim svojo rokenrol averzijo do takšnega nastopa, prikaza avtoritete, ta oboroženi »Vulgar display of power«, in ne, nikakor mi ni jasno, kako je Jurij, sorodna romantična rokenrol duša, namesto odpora v tem našel svoj pristan.

Zmrzujemo, bliža pa se ura sprevoda. Starejši vojak postane vsakih nekaj korakov in nagovori množico zbranih z navodili, naj si v izogib poškodb sluha med pogrebom ob ritualni izstrelitvi slepih nabojev zatisnejo ušesa.

Odbijejo zvonovi, kolona se iz cerkve počasi vije proti pokopališču, nekje na repu, kjer se nam zdi primerno, se malo vključimo, malo vrinemo. Nekdo ob zvenu kitare poje Yesterday skupine The Beatles, a zaradi nepredirne gneče ne vidim. Odlično poje, v višjih legah nastopi vprašanje »Kdo to poje, tole je vrhunsko!«. Nekako me v gneči doseže odgovor, da je to Sergej Škofljanec. Poklon za ta rokerski pogreb. Več kot polovica množice, ki je šla verjetno proti tisočim, ali pa si ob čustveni vznesenosti malo lažem, je ostala zunaj zidov manjšega pokopališča. Prestopamo se in iščemo neko pozicijo, da bi vseeno bili del zadnje poti.

Od recitala ženskega glasu, ugibam, Katarininega, ujamem le krušljivi zaključek »Jurij, radi te imamo« in spet močim kraško zemljo. Oglasi se vojaška žalna trobenta in še vtira sol v razboleno srčno mišico, na to pa rezki ukazi ter rožljanje orožja. Bum.

Čeprav je telo stisnjeno v krču pričakovanja prvega poka, zvočni val množico premakne za pol koraka. Od streh in golih krošenj se odtrga panična jata golobov, ki ob naslednjih dveh pokih brezglavo spremeni vektor leta. Bum. Levo in navpično. Bum. Obrat desno in dvig.

Nebesna pista je prosta za let Jurijeve duše med zvezde.



Po rokerskem, nadalje družinskem in naposled vojaškem slovesu si telo pokojnika zadnji vzamejo verniki in duhovščina, dušo pospremijo k bogu z molitvijo. Objem ponižnega mrmranja, ki prihaja iz tisočih grl, se zdi magično. Pričara neverjetno povezanost, da celo v takšne najtežje trenutke vdihne nekaj lepega. Razmišljam, ali se s svojo brezbožnostjo zavestno ali nehote odrekam nečemu nujnemu. O sosledju dogodkov spričo čustvenega izmaličenja nisem povsem prepričan.

Zebe nas do kosti, kolona se leno vije do groba in ni videti, da bi lahko kmalu prišli na vrsto. Uteho najdem v vrsticah »I don’t waste my time waiting in a line« primorskih Forgotten Eden in z njimi sklenem vez s to zemljo. Gremo.

Jurij. Zgolj znanec. S takšnim dotikom, da za teboj jočejo tudi vojaki. Hvala za zadnji izlet na sončni Kras. Za ta opomin živečim. Za ta veličastni prikaz ljubezni domače rock-metal scene. Čeprav smo z večino zgolj znanci, vseeno deluje, da smo več; čeprav nimamo boga, imamo ta rokenrol, ki nas veže v temnih trenutkih.

Srčno upam, da je lahko družini to vsaj malo v oporo. V spominu nam boš ostal kot mlad, lep človek, kamera in mikrofoni so zabeležili ure in ure tega zemeljskega glasu in obraza. Reportaže pričajo o tem, kako smo se ob tebi počutili.

S skrušenim glasom ponavljam tudi sam, Jurij, radi te imamo.
 


Avtorica fotografij je Dominika Torkar.