Po sedmih letih smo končno dočakali nov album Ad Hominem, in ker se o tem fenomenalnem black metal solo projektu na Paranoidu nič ne piše, dovolite, da vas razsvetlim.

Ad hominem je projekt z velikimi jajci, saj tematsko stopa po tankem ledu. Njegov stvaritelj Kaiser Wodhanaz se že zadnjih 27 let vztrajno zagovarja, da ne on ne »band« nista politična in nikakor ne sodita v sfero NSBM, besedila z obravnavo občutljivih tem pa so kvečjemu mizantropična [1]. K tej pomembni distinkciji zagotovo pomaga železni križec v logotipu ter runa Algiz, ki je sicer »škodljiva« samo v kontekstu. Majica, ki jo z veseljem kupiš na koncertu, in moraš potem paziti, kje jo oblečeš. Resnična zgodba.

Ad Hominem glasbeno že skoraj 30 let držijo enako, a delujočo formulo: bolj kaotičen ter vsesplošen hrup, black metal v slogu Mardukovega albuma Panzer Division ali kakih Infernal War, kjer je blast beat kralj, ostalo pa »bomo nekako«. Vmes hrup prekinjajo spevnejši in počasnejši »rock'n'roll« ritmi kasnejših Darkthrone ali Satyricon (v zvrsti se rada pojavlja tudi skovanka black’n’roll). Kaiser svoje sporočilo ne vžge zgolj s provokativnimi »odjebi« besedili, temveč s tipičnimi koračniškimi refreni. Kdor je kar koli prebral o mehanizmih in strategijah propagande, bo v vodah Ad Hominem kot doma. Mimogrede, že samo ime projekta je propagandna metoda. In poslušalec se večkrat filozofsko vpraša, ali je postal tudi sam predmet te propagande ali jo obravnava kot zunanji opazovalec skupaj z izvajalcem.

Nova plata ti že v parih sekundah prisoli težko zaušnico s kaotičnim blackmetalskim instrumentalnim introm in nadaljuje zgodbo preteklih let po ustaljeni recepturi: zamolkli in dušeni kitarski riffi, odmevajoči vokali (tipa plesnive norveške kleti iz devetdesetih) in mitraljez na tolkalih. Kar je harmonije v kitarskih ritmih, nas v predvidljivi sinusoidi pelje čez vsak komad posebej.

Ad Hominem dostavi brutalno black metal poslastico devetdesetih let drugega vala black metala, kjer se je (še) tekmovalo, kdo bo glasnejši, surovejši, hitrejši in zlobnejši. A po večkratnem poslušanju se mi je v spomin vtisnil en samcat komad (Choke the Woke), in še to, ker je očitni »hommage« riffu iz Fuel for Hatred (Satyricon). Cela plošča se na trenutke zdi reciklirana in daje vajb Nargarothovega Black metal ist Krieg, a ne v pozitivnem smislu. Prej omenjeni koračniški refreni oziroma občasni intermezzi so črtani in občutek imam, kot da se Kaiser ne želi več jemati tako resno in je marketinško zapeljal vse skupaj v en velik štos v izogib negativni publiciteti.

Bobnarja na tej izdaji zamenja drum mašina, kar naj sodi bralec sam (glede na druga večja imena industrije: Samael, Ministry, Godflesh, itd.). Večjo težavo imam s tem, da zvenijo čisto neorgansko, kot bi jih spisal AI. Za primerjavo: bobne za album Dictator - A Monument of Glory iz leta 2009 je skomponirala ter posnela italijanska legenda Thorns (Gionata Potenti) in tista plošča je produkcijsko desetletje pred to, ne pa obratno.

Po predlanskem EP (I Am God - You Are Nothing) sem bil sila optimističen in res sem pričakoval več. Bojim se, da ne bomo več ugledali mojstrovin, kot so bile Encomium of Terror ali pa Slaves of God. Da ne govorim o baladah, kot je Before You Turn Blue. Kdor je nov in bi rad dal Ad Hominem priložnost, naj raje prične z »Diktatorjem« in nadaljuje z Antitheist, zadnji plošček pa naj si pusti za konec ali pa ga popolnoma izpusti.


[1] Besedila redno obravnavajo, a niso omejena na genocid, antisemitizem, antiteizem, totalitarizem, nihilizem, mizantropijo, propagando, itd.