Francoski mojstri post-black metala, Alcest, so nas znova popeljali na edinstveno glasbeno potovanje z izdajo sedmega albuma Les chants de l’aurore. Kot že pri prejšnjih delih tudi tokrat Neige in Winterhalter ponujata izkušnjo, ki prepleta melanholijo in upanje v simfonično, zvočno krajino, ki je značilna za njun slog.

Album se odpre s Komorebi, skladbo, ki nežno vstopi v zavest poslušalca s kombinacijo simfoničnih strun in subtilno brenkajoče kitare. To je le uvod v čustveno bogat spekter, ki se razteza skozi celoten album. Neigeev čustveni vokal in Winterhalterjeva natančna perkusija dominirata komad, sočasna brutalnost pa občasno pronica skozi dominirajoči zvok in komad še popestri.

Flamme jumelle, za katero je bil izdan tudi videospot, izstopa s svojo blaženo, a poskočno kitaro, ki se postopoma gradi, medtem ko Améthyste prinaša temnejše trenutke z bolj žalostno noto in black metal growli, ki prekinjajo melodične vokale. Ta skladba še posebej izstopa po svoji sposobnosti, da poslušalca povleče globoko v čustveno intenzivnost. Album zaključuje L’adieu, nežna in blagodejna skladba, ki zaključi to glasbeno potovanje s spokojnostjo, ki popolnoma zaokroži celotno izkušnjo. Les chants de l’aurore je dokaz, da Alcest ostaja zvest svoji viziji, hkrati pa nenehno raziskuje nove glasbene pokrajine.

Les chants de l’aurore ni le nadaljevanje znane formule Alcesta, ampak tudi potrditev njihovega mojstrstva v prepletanju svetlobe in teme. Čeprav album sledi varni poti in ne ponuja veliko novosti, je njihov podpisni stil še vedno sposoben vleči srca svojih poslušalcev. Kaže, da Aleksandrina misel iz recenzije Les voyages de l’âme, ponovljena v recenziji predhodnika Les chants de l’aurore, Spiritual Instinct, še vedno drži in se ohranja skozi leta. Album definitivno »/.../ ni le še ena od mnogih generičnih izdaj kot po tekočem traku, kakršne ustvarjajo skupine, ki klonijo pritiskom svojih založb.« Tokrat so si sicer Alcest za izdajo novega dolgometražca vzeli pet let namesto dveh, kar se kaže v skrbno izdelanih aranžmajih in čustveni globini skladb.

Stil albuma je ponovni dokaz, da Alcest mojstrsko obvladuje tako temne kot svetle plati glasbene umetnosti. Poleg tega pa je še nekaj ostalo enako – odličen timing izida albuma, saj se Alcest novembra letos zopet vračajo v Kino Šiška. Ljubitelji eksperimentiranja v glasbi tega ne bi smeli zamuditi.