Anomalie je post black metal zasedba iz avstrijske prestolnice. Za njeno glasbo skrbi en sam možakar, in sicer Marrok, ki je glavnino življenja preživel na Dunaju in ob Donavi. Slednji je tematsko tudi posvečen album, ki bi ga lahko v slovenščino prevedli kot »Otrok reke«. In če sem že ravno pri tej: tok albuma zagotovo večkrat spominja na tok Donave, ki je večino časa umirjen in predvidljiv ter le mestoma razburkan in razburljiv.

No, s tem sem o recenziranem albumu že veliko izdal. Naj povem še, da se ta do določene mere naslanja na predhodni album Tranceformation, verjetno še najmočneje z uvodno pesmijo Mother of Stars, ki nas resnično umirjeno ponese v dogajanje. An Unforgiving Tide od prve pesmi prevzame krmilo, a potovanje z njo proti koncu že postane bolj razburljivo, saj Anomalie najkasneje tu upraviči naziv »black metal banda«. Slednje s Perpetual Twilight še dodatno poudari. Harsh vokal, ki zamenja pred tem prevladujoče clean in zborovsko petje, ter dvojni bas boben namreč prevzameta vajeti in tako poslušalca iztrgata iz varnega objema rokersko obarvanih melodij, ki dopuščajo primerjave z bandi, kot je recimo Katatonia. Verjetno to podobnost najmočneje izraža melodičnost oziroma baladnost naslednje pesmi Heart to Beat, hkrati pa se pesem postavlja ob bok že omenjeni An Unforgiving Tide, obe pa me spominjata na vrhunec tudi že omenjenega predhodnika, in sicer pesem Alive. Rokerska osredotočenost na refren in posledično nalezljiva narava obeh kreacij sta razlog za hitro dojemanje in visoko všečnost.

Če se je poslušalec v tem trenutku počutil čisto preveč sproščenega in varnega, ga album pretrese s komadom Awakening. Black metal od začetka do konca, kjer tempo variira med hitrim in srednje hitrim, proti koncu pa ga prekine akustična kitara. Ta je opomnik, da se Marrok ni odpovedal neofolk elementom, ki dosežejo vrhunec z zaključno pesmijo Thoughts, nekakšnim poklonom srednjemu veku. Folklorno povezavo z naravo pa tvori tudi uvod v naslovni komad, ki je zgrajen na šumenju vode in ptičjem petju. Nato se pesem razvije v rokersko-blackmetalski štikl, ki v meni prebuja dodatne spomine, in sicer na odlično pesem Phoenix od Satyricon z albuma Satyricon.

Iz vsega opisanega torej ni težko razbrati, da Riverchild ponuja veliko, če je poslušalec odprt vse to tudi sprejeti. Še najbolj pa sem vesel dejstva, da se Anomalie še vedno uspešno otepa pretirane atmosferičnosti, ki je značilna za večino post black metal bandov, da se pri pisanju komadov še vedno naslanja na klasični kitarski riff, hkrati pa se upa in zna od jedra žanra dovolj oddaljiti, da ne dolgočasi z v preteklosti že prevečkrat prežvečenim.