Standarden logotip v okorni gotici, še bolj »zdrsano« ime skupine in pri tem kot naslovnica še slika gorskega vrha … Ne zveni nič kaj obetavno, mar ne? No, tak občutek traja zgolj, dokler se skozi metalske sluhovode ne spusti glasbo.

Prolog oziroma Prologue ploščo odpre z zvoki, ki naj bi spominjali na pihala, klaviaturami in bobni, ki združeni ustvarijo občutek dinamične in napete atmosfere v pričakovanja nečesa vzvišenega, ki naj bi se zdaj zdaj zgodilo. Sledi naslovna Pedemontium, čista panteistična hvalnica, kjer uvodne orgelske zvoke hitro preplezata igranje ne preveč kompleksnih kitarskih struktur ter ponavljajoče se bobnanje … vse začne zveneti nekako pogumno in znano … ja! Res je, igrano spominja na strukture glasbenih kompozicij Bathory. Potem se glasbi priključi petje, ki dokončno odstrani vse dvome: ja, nekdo je našel pogum, da začne stopati po glasbenih stopinjah Bathory. Petje je razumljivo in barva glasu ni enaka, vendar je zelo podobna barvi glasu njegove ekscelence, Quorthona. Dodatno posvečenost glasbe »poganskemu oziroma vikinškemu metalu« pokažejo nekateri prijemi igranja kitar, ki spomnijo na Falkenbach. Navkljub vsem podobnostim pa ne gre za kopiranje glasbe Bathory, saj so kitarski akordi precej daljši kot pri Bathory in tudi petje ni v taki disharmoniji z glasbo oziroma atonalno, kot je Quorthonovo. Dark Mountain predstavlja krasno glasbeno čaščenje gore, bajeslovnih bitij, povezanih z njo ter njene večnosti. Melodije pompozno »angelsko vzvišeno« zvenečega igranja klaviatur prevzame in razvije najprej igranje akustične kitare, nato pa tudi distorzirana glasbila in bobni. Vokal se zelo približa Quorthonovem petju klasike Vinterblot. Igranje kitare da klasičnim glasbenim kompozicijam v stilu Bathory dodatek baročne vzvišenosti. Pesem razvije tudi pri hvalnicah zelo pogosto ritualno vzdušje, ki poslušalca kar vabi k temu, da se pridruži spuščanju spremljajočih glasov v pesmi. I Died by the Mountainside je v primerjavi z ostalimi pesmimi bolj udarna, bojno zveneča in dinamična. Pričara podobo bojevnika, ki se prebija skozi sovražnikove bojne vrste na gorskem pobočju in tudi ob svoji smrti čuti, da zanj boja ni konec, marveč da ga bo bojeval naprej tudi po smrti. Zaradi udarnosti in refrena, ki je zapet skoraj v kriku, gre pesem hitro v ušesa. Reference na Bathory v pesmi kar »sekajo« na površje, tako sta v besedilu z velikimi začetnicami in kot dela pesmi omenjeni Blood on Ice ter A Fine Day to Die (za nepoznavalce, naslova dveh Bathory klasik). Crystal Eyes je krasna lirsko zveneča in skoraj v celoti akustično odigrana pesem. V določenem trenutku je mogoče v zvokih flavte, harfe in akustične kitare začutiti trubadursko plat zasedbe Blind Guardian. Proti koncu pesmi melodije, ki jih odigrajo akustična glasbila, povzame električna kitara, ki pokaže, da bistvo glasbe ostaja metal. Lahko bi se razpisal še o ostalih pesmih, vendar bo zaradi prostorskih omejitev do tu zapisano dovolj. Naj poslušalec ve zgolj še to, da so tudi slednje dobre in kakovostno zaigrane ter da tudi te žarčijo dušo Bathory.

Apocalypse tako po kanonih vikinškega obdobja Bathory opeva Piemont. Pesmi slavijo preteklost pokrajine, staro folkloro njenih prebivalcev ter lokalne mite in legende. Pesmi krasno panteistično slavijo gorovje, vrhove in alpske doline. Edinemu ustvarjalcu vse glasbe Erymanthonu je tako do popolnosti uspelo koncept osebno izpovedne oblike čaščenja surove narave severa Evrope prenesti v mediteransko zaledje. Navkljub vsem predstavljenim podobnostim z glasbo Bathory je treba še enkrat podčrtati, da ne gre za kopiranje Bathory, saj glasba zaradi pogostega vključevanja orgelskih orkestracij ter kompleksnejšega igranja kitar zveni bolj gotsko in bolj baročno ter zato drugače od Bathory.

Po poslušanju plošče se celostna podoba plošče postavi na svoje mesto: robat logotip v gotici – Bathory; sončev križ (solar cross) v njegovem ozadju – zadnja stran plošče Hammerheart – Bathory; pejsaž pokrajine na naslovnici (tj. gore Monviso) – ob vsem tem prične nekoliko spominjati na naslovnico Twilight of the Gods – Bathory. Ime plošče pri površnem branju zveni kot Pandemonium, pravilno prebrano – Pedemontium predstavlja latinsko ime za pokrajino Piemont v Italiji in gora na naslovnici, Monviso, predstavlja enega od zaščitnih znakov Piemonta. Zares priporočam vsem, ki ste se navlekli na vikinško obdobje ustvarjanja Bathory in še naprej iščete nov »zlati šus«, vendar vam metadonska terapija tipa Ereb Altor ne zadostuje več. Še pohvala edinemu ustvarjalcu glasbe, ki sliši na ime Erymanthon: BRAVO MAESTRO, OTTIMO LAVORO!