Ko je leta 1994 Bruce Dickinson izdal svoj drugi samostojni album Balls to Picasso, s(m)o njegovi (in s tem tudi Iron Maiden) oboževalci doživeli nekakšen kulturni šok. Album ni imel nič veze z Maidni in je zavil ven iz klasičnega heavy metala v bolj moderne, alter hardrockerske vode. Namesto veličastnih melodij in solaž so iz zvočnikov prihajali raznoliki, nepredvidljivi riffi in ritmi. Najstniškemu, zagretemu heavy metalcu, ki so mu takrat Iron Maiden pomenili vse na svetu in je do onemoglosti nažigal aktualne koncertne albume A Real Live One, A Real Dead One ter Live At Donnington, ni bilo lahko, ko je te albume v CD predvajalnikih zamenjal z Balls to Picasso. Ne le glasba, tudi naslovi komadov Shoot All The Clowns, Laughing in the Hiding Bush, Sacred Cowboys itd., so sodili v kategorijo kulturnega šoka in niso bili ravno metalski. Kar precej poslušanj je bilo potrebnih, da smo lahko priznali: kljub drugačnosti je na albumu veliko dobrih, celo odličnih skladb. Seveda je izstopala Tears of the Dragon, ki je hitro postala himna.

Danes na album gledam povsem drugače in brez zadržkov lahko rečem, da je Balls to Picasso prestal preizkus časa. In to z odliko. Tri desetletja pozneje uživa večje spoštovanje in je splošno bolje sprejet, kot je bil ob izidu. Za to obstaja več razlogov. Eden izmed njih je nedvomno ta, da je Tears of the Dragon postala ena najbolj cenjenih in oboževanih metal balad vseh časov. Pomemben dejavnik je tudi Dickinsonova uspešna solo kariera, v kateri se redno vrača k Balls to Picasso. Tretji razlog pa je povezan z razvojem metala in rocka v zadnjih tridesetih letih – tiste nekoč strogo začrtane meje in namišljeni okvirji, postavljeni tako v sami glasbi kot v naših glavah, so danes že zdavnaj padli.

Tako da s tega vidika Dickinsonu ni bilo treba popravljati Balls to Picasso in ga leta 2025 izdati z »več jajci«, da bi mu bilo treba kakor koli prepričevati o privlačnosti oziroma kakovosti albuma. Bruce je hotel izdati album, ki bi zvenel, kot si je to zaželel že ob prvi izdaji. Tu tako ne gre za običajen remaster. Album je dobil nov miks in mastering ter s tem sodobnejši zvok, skladbam so bili dodani orkestralni aranžmaji in določeni etno elementi, s strani aktualnega kitarista Dickinsonove solo zasedbe, Philipa Näslunda, so bili na novo posneti določeni kitarski deli. Moram reči, da je lepo slišati celoten album v novi, moderni preobleki. Orkestralni aranžmaji so lepo vpeljani in pozitivno vplivajo na »dušo« komadov, kar velja tudi na primer za Tears of the Dragon. A tudi v tem primeru ne spreminja pomena originala skladbe in njeno vrednost ter pečat, ki jo je pustila v metal vesolju. Netipičen uvodni komad, bombastično temačni groover Cyclops, prav tako zelo dobro izpade v novi podobi. Bruce sicer ni nič na novo odpel, a vokal v novem miksu izpade bolj poudarjen, kar velja tudi za bas linije. Podobno bi lahko rekli za cel album in zelo dobre skladbe, kot so Laughing in the Hiding Bush, Sacred Cowboys, Gods of War itd. Dodatno album ponuja v studiu v živo odigrani verziji Gods of War ter Shoot All the Clowns.

Balls to Picasso je precej več kot album, ki ga poslušaš zaradi Tears of the Dragon. Je močna zbirka raznolikih skladb, ki je leta 2025 bolj razumljen in sprejet kot ob izidu. Vsekakor priporočam poslušanje tudi nove verzije »z več jajci«, vsak pri sebi pa naj se odloči, koliko »jajc na Picassu« mu je dovolj.