Res je trajalo dolgo, da sem poslušal in recenziral tole ploščo, ampak dejstvo je, da sem se metalcora prenajedel. Res je. In mogoče sem s tem naredil krivico mariborski zasedbi Curse Of Instinct, ampak siliti se ne pustim v nič.
A čas je prišel in tudi dostikrat sem poslušal ploščo, tako da je razodetje tukaj. Najprej naj povem, da so v času, ko so bile emo čupice prisotne le v risanki Dragonball in ko je Bullet For My Valentine bil band, ki je na žurkah pecal osamljene punce, so Curse Of Instinct kazali, kaj znajo in to na tak način, da so se jih bali sami bogovi. Še zdaj pomnim legendarni demo na kaseti, kaj šele MCD As The Rain Falls Down in tisto mešanico kričanja in brutalnega kruljenja, masivni tankovski bobni, čustva, a brez cmerjenja in totalni šuuuus. Od takrat je preteklo že precej časa in v tem času je vsako poro normalnega glasbenega uživanja okužil virus jokavega metalcora. In na nek način je Curse Of Instinct rešilo samo to, da so v preteklosti bili tako ubijalski.
Ne da bi Apokalipsa danes bila tako slaba plošča, zdaleč od tega. Ima veliko njihovih elementov, predvsem brutalni miks dveh ekstremnih vokalov, čeprav se mi zdi, da je Miha tokrat pel na prehlajeno grlo in nekako ne pride dovolj do izraza. Tudi Aleševi bobni so čaščenje Bolt Thrower, s čimer ni nič narobe, in se ne sramuje občasnih hardcore »hopa-cupa-šus« vložkov. So pa predvsem kitare tiste, ki naredijo iz Curse Of Instinct band, ki je očitno preveč prešel pod vpliv predvsem bandov a la Unearth ipd. Kitare imajo tipičen pridih mosherskih brutalnih delov, s katerimi flirtajo taki lepi »poglej-kako-tudi-tukaj-sede-dual-harmony«. Non-stop. In seveda non-stop zgradba »šus-refren-šus-pavza«, kjer band dvigne kitare v zrak, pevec nakaže »circle pit« in se začne »đin-đin« breakdown. Non-stop! Ah, grozljivo! Vendar so komadi sami po sebi precej dobri, še posebej je dober Army Of The Living Dead, medtem ko do izraza res prihajata Faces in The Curse. Zakon! Vse skupaj je dolgo ravno prav, a včasih se vprašam, kakšne koristi je ta minimalistična tehnika, kjer se Curse Of Instinct vsaj izogiba klišejski metalcore naslovnici (ni lobanje s krili in podobnega Overkill čaščenja), vendar v knjižici ni niti enega besedila? Come on, guys, teksti so dobri, kolikor pomnim. Ah, to trpljenje in svetobolje! Takoj pa bom poudaril, da nadvse cenim njihovo etiko, saj skupina dovoljuje vsakršnokoli prikazovanje zvočnega posnetka (tudi rolanje na emo žurkah), ampak, če boste iz tega vlekli zaslužek vam bodo mariborčani pošteno zagodli. Upam, da tole ni tipično slovensko prvi in edini studijski CD. Vseeno gre za skupino, ki je igrala z velikimi evropskimi imeni še preden so mnogi vedeli, kaj je to recimo Caliban ali Heaven Shall Burn. Naj Apokalipsa ne bo zadnja!

Ivan