Leta 1991 je zasedba Darkthrone izdala dolgometražni prvenec Soulside Journey. Ker je Fenriz nato začutil, da v slogu takratnega navdušenja in vsesplošne popularizacije death metala ta ni več prava pot, je bil izid že izdelanega albuma Goatlord prestavljen na leto 1996, namesto tega pa je izšel danes kultni album A Blaze in the Northern Sky, ki je sprožil gibanje »drugega vala black metala«. Sledilo je še nekaj kultnih albumov, band je postajal z vsakim bolj umazan in hitrejši, nakar je Fenriz znova stopil na zavoro in sledilo je obdobje albumov, katerih skupni imenovalec je zgrajen na »low« ali »mid« tempo black metalu. Ker nič ne traja večno, se je band znova vrnil k bolj klasičnemu black metalu, znova izdelal nekaj odličnih albumov, dokler se ni podal v vode, ki se jih do tedaj še ni dotaknil. Govora je o darkthronovski interpretaciji NWOBHM-ja, ki se je počasi, tekom zadnjih albumov prelevil v doomovsko obarvan heavy/speed metal. Če bi na tem mestu še operiral s terminom »proto metal« in temu ob bok kot žanrsko poimenovanje dodal »prehistoric metal«, bi verjetno vsakdo vedel, kaj je mišljeno.

Iz vsega zgoraj napisanega je v zvezi z Darkthrone jasno dvoje: 1.) glasba se od nekdaj razvija povsem po občutku in 2.) razvoj nikoli ne sledi trendom časa. Zato moje povsem legitimno vprašanje: od kod ljudem ideja, da nas dvojec z Norveške s Pre-Historic Metal vleče za nos? Band, ki je vedno delal, kar je želel, se bo na stara leta spremenil zaradi želja poslušalcev? Če je kdor koli v tej zvezi samo za eno sekundo pomislil, da bi tako bilo prav, nima pojma, kaj posluša že xy let. Ime Darkthrone je in bo vedno predstavljalo golo in surovo umetniško trmo, entiteto, ki ji drugi sledijo, jo kopirajo, se ji želijo približati, medtem ko se sama na vse kriplje trudi, da bi bila čim bolj sama, izolirana, osamela.

In kot Kurtu Cobainu z Nirvano to tudi Fenrizu z Darkthrone nikakor ne uspe. Pač ne glede na to, kateri žanr se dvojec odloči preigravati, nekako dedkoma black metala zmeraj uspe ustvariti nalezljivo glasbo. Le redkim uspe zajemati njuno diskografijo v celoti z veliko žlico, a marsikateremu ljubitelju ekstremne glasbe ne uspe ubežati vsaj nekaterim njunim albumom. In tako bo zagotovo tudi z aktualnim Pre-Historic Metal. Njegova edinstvenost se po eni strani kaže v do danes najmočnejši prisotnosti doom metal elementov, ki se uspešno parijo z elementi NWOBHM ter black metala, začinjeni s pankovsko mentaliteto (največ te čutim v komadu Eat Eat Eat Your Pride). Češnjo na vrhu te kupe predstavljajo psihedelično uporabljene klaviature, ki doživijo nekakšen vrhunec v instrumentalnem komadu So I Marched to the Sunken Empire, totalni »fuck off« odnos pa doseže dvojec z vokalno izvedbo, kajti tovrstne uporabe »clean« vokala menda še nikjer nisem zaznal (morda le pri Isengard).

Glede na to, da se je dvojec z aktualnim albumom podal na retrogradno odkrivanje in ustvarjanje glasbe/metala, k razvoju te/tega seveda ne prispeva niti za črno pod nohtom, vseeno pa odpira vrata k drugačnim pristopom ustvarjanja glasbe, kakršnim smo v glasbeni/metal industriji trenutno priča bolj ali manj vsepovprek. In tako lahko nevšečno hitro postane všečno.