Recenzentov predgovor:
Ja, Paradise Lost oziroma njihovih prvih pet plošč nedvomno predstavlja eno (in prvo) od petih skupin, ki so najbolj vplivale na razvoj mojega »metalskega profila«, potem ko sem dušo in ušesa že prodal metalu. Še vedno se živo spominjam, kako ob prvem poslušanju plošče Icon od prevzetosti še nekaj minut nisem uspel priti iz šoka, saj je bilo vse tako popolno. Navlekel sem se na njihovo glasbo, vse ostalo je zgodovina. Nabavil sem vse, kar so izdali do vključno Draconian Times, skupaj z bootlegi. Kako močno sem se navlekel na njihovo glasbo najbolje kaže to, da dasiravno je skupina po izdaji gothic-metalskega megalita Draconian Times zelo spremenila glasbeni stil (po domače »zabluzila«) in kljub temu da v živo še nisem videl njihovega koncerta, za katerega bi lahko rekel, da je bil dober nastop, sem še desetletja povsem iracionalno hodil na njihove koncerte, upajoč, da me bo še enkrat zadel tisti »zlati šus«, kakršen me je ob prvem poslušanju Icona.

O knjigi:
Pesnik John Taylor je leta 1639 zapisal verze: »Dobri Gospod, (od)reši nas, Hulla, Pekla (Hell) in Halifaxa!«[1] In ravno slednje mesto predstavlja rojstni kraj ene od pionirskih skupin in institucij gothic (doom)[2] metala Paradise Lost. »Mračni Sever«, kot so drugod, sploh angleški »južnjaki«, imenovali Yorkshire, je s svojim socialnim reliefom in vrednotami močno zaznamoval nadobudne mladce, ki so leta 1988 ustanovili skupino in z igranjem v pubih začeli pot enega najprepoznavnejših velikanov (evropske) metalske civilizacije.

Z aspekta pregleda glasbe avtor opravi izjemno temeljito delo, saj se pri vsaki plošči loti (preko zapisov mnenj članov skupine, studijskih producentov in drugih sodelavcev) tako razčlenitve vsake pesmi posebej kot tudi (v sodelovanju s člani skupine, oblikovalci podobe plošč, managerjev in lastnikov založb) tudi analize vsake plošče posebej kot celote.[3] Dodatno pozornost nameni tudi drugim pomembnim glasbenim mejnikom skupine, kot so snemanja videospotov, določene turneje in koncerti, npr. tisti leta 2014 s Plovdivskim orkestrom in pevskim zborom. Za razumevanje dogajanja v skupini verodostojno, vendar s precejšnjo mero diskretnosti predstavi dinamiko medsebojnih odnosov kot tudi pomembnih osebnih dejavnikov, ki so vplivali na ravnanja posameznih članov skupine. Tako so omenjene glasbene preference članov in to, kako so spremembe njihovih glasbenih okusov (sploh glavnih violin, pevca Nicka Holmesa in glavnega avtorja pesmi ter kitarista Grega Mackintosha) vplivale na glasbeno usmeritev skupine, učinki in pristopi k skupini različnih založb, pri katerih je bila skupina, in nenazadnje tudi tragične izkušnje, kot so smrti v družini.

V splošnem je zgodbo Paradise Lost mogoče predstaviti na začetku (tj. s prvimi petimi ploščami in zenitom s ploščo Draconian Times) kot zgodbo o uspehu, ki so ji bili napovedovani dosežki blizu Metallicinim. V nadaljevanju se razvije v predstavitev oziroma opozorilo, kako te lahko odločitve o spremembi glasbenega stila (od plošče One Second naprej) strmoglavijo iz milosti zahtevne metalske publike, ki ji ohranjanje metalske identitete glasbe in imidža skupin pomenita veliko, v globine nepomembnosti. Precej eksplicitno pokaže, kako skupina zadene »dno dna« z depechemodovsko in skoraj nič več metalsko zvenečima albumoma Host ter Believe in Nothing. Skozi zgodbo skupine se še enkrat več pokaže, kako težko je na ameriški trg prodreti evropskim metal skupinam, tudi takim, ki na Stari celini uživajo status institucij (kot so ga Paradise Lost), a ne sledijo komercialnim trendom glasbenih trgov v ZDA. Jasno so predstavljene izkušnje z različnimi založbami (Peaceville Records, Music For Nations, Supersonic Records, EMI, idr.) ter izkušnjo Paradise Lost z vprašanjem, ali je za skupino bolje biti »prvi pri manjši založbi ali zadnji pri gigantu«.

Avtor plastično in na primeru predstavi učinke tehničnega napredka, tako z vidika vloge glasbenika napram strojem (in učinka njihove rabe na dogajanje v skupini) pri oblikovanju glasbe kot tudi z vidika učinka pojava internetnih platform za presnemavanje glasbe na učinkovitost promocijskih aktivnosti založb ter zaslužek skupin. Zgodba v nadaljevanju jasno pokaže, koliko lažje je pasti na dno, kot se vrniti na pota stare slave, kot so Paradise Lost to poskusili[4] s »ponovnim odkritjem« svoje metalske identitete in ploščami od Symbol of Life naprej. Posebej so predstavljeni tudi »terapevtski« stranski projekti skupine: Vallenfyre oziroma Strigoi Grega Mackintosha ter kruljenje Nicka Holmesa pri Bloodbath.[5] Skozi besedo v zgodbi je mogoče čutiti tudi zadovoljstvo, da je skupini uspelo v precejšnji meri, številnim glasbeno-stilskim in osebnim izzivom navkljub, kadrovsko ohraniti svoje »tako rekoč« začetno jedro. Da skupina tudi po obeležitvi častitljive 30-letnice delovanja na zahtevni metal sceni ohranja svojo samozavest in voljo po nadaljnjem ustvarjanju lastne glasbe, je razvidno iz dodatka k osnovni knjigi, kjer sta predstavljeni plošči Medusa (2017) in Obsidian (2020), ki naj bi predstavljali »vrnitev« h gothic doom metal koreninam.

Recenzentove zaključne besede:
Lahko rečem, da je knjiga zanimivo branje, ki zaradi svoje strukturne zastavljenosti sodi bolj med strokovno kot med poljudno literaturo. Zakaj? Predvsem zato, ker od bralca enostavno zahteva določeno predznanje o glasbenem opusu skupine, o trendih razvoja tako gotihic metala kot tudi metala samega od 90ih let naprej. Priznam, da sem se tudi sam na določenih mestih kar težko prebijal skozi poglavja, posvečena novejšim izdajam. Vseeno pa knjigo vsem ljubiteljem gothic in tudi doom metala oziroma glasbenega dela skupine priporočam v branje. In za konec: »Paradise Lost, hvala vam za vse, kar ste mojemu metalskemu življenju dali s svojimi prvimi petimi ploščami. Obljubljam vam, da bom tudi vsem vašim novejšim izdajam dal še eno priložnost; morda odkrijem kaj lepega, kar sem prej spregledal. Srečno naprej, morda se naše poti ponovno kje snidejo!«


[1] V originalu: »From Hull, Hell and Halifax, good Lord deliver us.«
[2] Doom sem zapisal v oklepaj, saj ocenjujem njihovo začetno doomersko obdobje predvsem zaradi njegove kratkosti zgolj kot fazo, saj je obsegal le album Gothic (1991) in pogojno malo Shades of God (1992).
[3] Na tej točki velja posebej izpostaviti, da je govora o šestnajstih ploščah (!).
[4] In si po mojem mnenju še vedno prizadevajo.
[5] No, Nick si je kljub spoštovanja vrednim vokalnim kapacitetam nadel precej, precej velike čevlje, sploh upoštevaje, da sta pred njim vlogo vokalistov v tej eni redkih meni poslušljivih (brutal) death metal skupin imela Peter Tägtgren in neponovljivi Mikael Åkerfeldt. Nick me v živo v vlogi pevca Bloodbath ni prepričal, vendar naj o tem, ali dobro poje na tej poziciji, presodi vsak sam.