Dornenreich so držali obljubo in se umaknili. Od njihovega zadnjega albuma Freiheit je minilo sedem let, na prvo uho pa je to tudi vse, kar se je pri bandu dejansko spremenilo.

Leta 2014 nas je band pustil same z neofolk kreacijo Freiheit, ki je zarezala globoko v drobovje vsakega ljubitelja black metal viž iz hiše Dornenreich. Teh je bilo na dotičnem albumu bolj ali manj samo še za vzorec, medtem ko jih na aktualnem albumu Du wilde Liebe sei sploh ni več. Recenzirani album pa vendarle zaradi tega v mojih ušesih sploh ne deluje dolgočasno, marveč deluje povsem nasprotno zelo razgibano in pestro v sicer ozkih okvirjih začrtanega neofolka, ki ima z metalom skupne samo še aranžmaje. Posameznim komadom se namreč sliši, da so njihovi idejni očetje doma v pisanju metalskih pesmi, instrumentalno pa se Dornenreich izogibajo metala kot hudič križa.

Morda se tistim, ki band poznate, zdi, da sem bandovo ne preveč presenetljivo osredotočenost na neofolk nekoliko preveč poudaril, a razlog za to je povsem enostaven: nočem zavajati. Naj bo takoj jasno, kakšen ni plošček Du wilde Liebe sei. In kakšen je potem? Gre za album, ki temelji na vokalu, ki se giblje med petjem in šepetom ter posledično deluje zelo poetološko, medtem ko sta za glavno melodično nit odgovorna violina in akustična kitara, ki na trenutke manj intenzivno kopulira z nedistorzirano električno kitaro. Da pa album ni le bleda kopija predhodnika, se je treba zahvaliti igrivi igri tolkal, ki v določenih komadih igrajo dominantno vlogo oziroma se v tej vlogi skozi celoten album izmenjavajo s kitaro in violino.

Ker gre pri Dornenreich za avstrijski band, ki tudi po 25 letih delovanja ne misli opustiti uporabe besedil v materinščini, pa bo zadnja pikica na i ostala zavita v tančici skrivnosti vsem, ki ne obvladajo jezika. Liričnost tega je na tem albumu dodatno izrazita, zaradi česar si brez zadržkov upam trditi, da zagotovo ne boste 100-odstotno prišli na svoj račun, če se niste sposobni povsem poglobiti v besedila. Niti pri najbolj »komercialnem« ali nalezljivem komadu Dein knöchern' Kosen, s katerim pošiljajo Avstrijci pozdrave enim in edinim Rammstein. A po drugi strani: zakaj pa ne bi poskusili? Kdo sem jaz, da vam bom solil pamet? Zagotovo lahko samo pridobite.