O glasbi Evadne, skupine iz Španije, ki igra kakovosten doom metal, sem si zaradi njihovih preteklih albumov ustvaril kar pozitivno mnenje. Morda niso nikoli uspeli zlesti v moje doom ožilje, vendar sem njihovi glasbi zaradi karakterja in lastnega izraza (identitete) še vedno na vsake toliko časa namenil nekaj pozornosti. Tako se je v časovnem obdobju »na vsake toliko časa« konec letošnjega leta ujela tudi njihova tu recenzirana peta plošča.

Huh, kaj pa je to? Doom metal brez distorzije? Joj, do takih eksperimentov sem zelo zadržan, saj je po taki poti enkrat daleč nazaj krenila ena meni najljubših gothic (doom) metal skupin in jo je nazadnje odneslo daleč iz metalskih voda in v svet pozabe. Na The Fragile Light of Fireflies dobimo osem pesmi izražanja melanholije, žalosti in koprnenja, ki se med seboj sicer razlikujejo, vendar spet ne toliko, da bi se katera od njih posebej zasidrala v mojih čutilih za zaznavanje lepote izražanja žalostnih čustev skozi doom metal. Posledično glasba v meni ni izzvala oziroma prebudila nikakršnih čustev. Pevčev glas je še vedno izrazit in sposoben mojstrskega izražanja različnih čustev skozi finese tonov, žal pa nedistorziranim kitaram, klaviaturam (?), bobnom in drugim zraven uporabljenim glasbilom enostavno ne uspe pričarati nikakršne čarovnije.

Ali sem torej dobil akustični doom metal? Pravzaprav ne, ker je glasba veliko prelahka za ustvarjanje teže kakršnih koli doom čustev. Gre mogoče (zgolj ugibam, ker newagerskih izrazov v metalu ne poznam in ne razumem) za post metal? Ne vem, v vsakem primeru sem ob poslušanju plošče premalo užival, da bi jo lahko kakor koli pohvalil.