Preden se lotimo same glasbe, je prav, da nekaj besed namenimo dogodkom, ki so pripeljali do nastanka šestega studijskega albuma italijanske simfonične death metal skupine Fleshgod Apocalypse z naslovom Opera.

21. avgusta leta 2021 je Francesco Paoli, idejni vodja in frontman zasedbe, doživel težko nesrečo oziroma padec med plezanjem v Apeninih. Poleg zlomov kosti in težav z mišicami je utrpel tudi hudo poškodbo ulnarnega živca, ki je neposredno povezan z mezincem in prstancem na roki; grozila mu je celo amputacija dela leve roke. Po hudih bolečinah, več operacijah, presaditvi živca in dolgotrajni rehabilitaciji, ki še vedno poteka, se je Francesco kljub vsemu lahko vrnil k poslanstvu, ki ga ima najrajši.

Pred manj kot letom dni smo tako lahko veličastno predstavo Fleshgod Apocalypse videli tudi v Kinu Šiška, ko so igrali na turneji s Kataklysm in Stillbirth. To je bil tudi eden od zadnjih koncertov, na katerih je kot član nastopil dolgoletni basist in clean vokalist Paolo Rossi. Takrat je bil v ospredju album Veleno, ki so ga sicer posneli že leta 2019, ampak menda ja še niste globoko v sebi potlačili spomina na mrtvo koncertno obdobje, ki je sledilo? In potem še ta nesreča s padcem …

Skratka, ozadje sedaj poznate. Kaj pa nam je Paoli pripravil na tokratnem albumu? Kako je nanj vplivala nesreča? Kako se v glasbi pozna večja vloga (operne) pevke Veronice Bordacchini, odkar v bandu ni več Rossija?

Ob poslušanju albuma res začutimo vso Francescovo kalvarijo, ko se je po lastnih besedah počutil kot drek – fizično in mentalno. Nenehno ga je spremljal občutek krivde zaradi nesreče, čeprav je tisto sekundo v steni 30 metrov nad tlemi sprejel najbolj logično odločitev, ki pa je na žalost vodila do padca. Konstantno se je boril sam s sabo, ko je okrevanje potekalo (pre)počasi. In hvala bogu je, namesto da bi vse to potlačil v sebi, doživljanja izlil na papir.

Tako je pred nami z občutji nabit album, sestavljen iz desetih skladb, ki si kronološko sledijo kot neke vrste dejanja v operi. Skupaj na poti trpljenja s Francescom srečujemo Smrt, Življenje in Upanje, ki jih s svojim vokalom odlično pooseblja Veronica.

Začne se z operno uverturo z naslovom Ode to Art. Skladba je pravzaprav Paolijeva uglasbitev in Veronicina izvedba dela četrtega poglavja pesnitve Dei Sepolcri iz začetka 19. stoletja, v katerem italijanski neoklasicistični pesnik Ugo Foscolo slavi vlogo in moč poezije, ki ohranja spomin na junake in navdihuje prihodnje generacije.

Podobno tematiko obravnava tudi naslednja skladba, ki se prične s Francescovim krikom: »I can never die!« Uf, koliko nekontroliranih občutij je moral dati iz sebe. Blast beati sekajo že od začetka. Ta komad prinaša tudi glavno sporočilo celotnega albuma: »We will never be forgotten / As art survives and keeps our flame alive.« Francesca ne zanimata (več) slava in denar. Z glasbo želi ljudem vliti upanje in jih navdihniti, da ob poslušanju dobijo dodaten »push«, ki ga mogoče ravno v tistem trenutku potrebujejo. Jim preko glasbe dati tolažbo in oporo v težkih življenjskih trenutkih. In obenem moč in pogum. Ker zmorejo. Ker niso sami, ampak so ne glede na to, kaj doživljajo, povezani s podobno mislečimi ljudmi.

Sledi skladba Pendulum. Padec. »I'm falling down / Straight to fucking hell / I'm dying, help / Nobody hears.« Visi na nitki. Življenje (Veronica) mu ob tem pravi: »But this time you went too far / On the path of no return / Lost soul / Fool, walking on the edge.«

Četrto dejanje prinaša najbolj simfonično veličastno in meni osebno najljubšo skladbo na albumu z naslovom Bloodclock in mimogrede z znova zelo povednim videospotom. Prelepa uvodna melodija na harfi, ki ji sledi razbijanje z blast beati. Znova pri zavesti v bolnišnici. »Awake, alone, paralyzed. / Wounded, swollen, bleeding.« Življenje odgovarja: »I can be cruel sometimes / Let you touch the sky or make you fall / Future is so unpredictable / Just hold on to your hopes!« Se bo predal? Ne! »But I'm not dead yet! All I know is that I don't want to leave this earth today / On this rope I must fight tooth and nail!«

Sledita dva komada o času okrevanja: najprej At War with my Soul, kjer Francesco opiše notranji boj in dialog s svojo dušo. »I've spent my whole life trying to get rid of you 'cause I can't keep carrying this burden.« Jebeno težko je. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo znova. Vdih – izdih. Samo to, samo ta trenutek. Bo zmogel uiti smrti? Ni prepričan. Skladba Morphine Waltz prinaša surrealističen simfonični valček in še en dialog med Francescom in Veronico, tokrat v vlogi omame oziroma morfija. »Come my lady! Come to me! Here I am open-armed in my misery / Take me where the pain is just a bad memory.«

Sedmo dejanje. Matricide 8.21. Uboj matere. Tistega 21. avgusta. Občutek krivde. Opravičevanje. »The day you watch me die! Sorry for making you cry! Sorry for making you grieve for me! Oh Mother forgive me, forgive me!« Mu je bilo tega treba? Je pomislil na trpljenje svojih bližnjih? »Če umrem, kaj zapuščam za sabo? Sem dober otrok, partner, starš?« Sama skladba sicer malo spomni na velikane švedskega melodičnega death metala. Do izraza (končno?) pride kitara.

Mu bo uspelo? Per aspera ad astra. »Salvation lies inside your broken heart / I won't give up without a fight / Don't despair!« Bori se! Brez malodušnosti! Življenje je dar! »I'm coming back from the dead to save my world!«

V večini glasbenih stvaritev na albumu so poleg izvrstne igre vokalov precej v ospredju bobni ter simfonična in zborovska polnost v ozadju. Zadnja skladba pred klavirskim epilogom v klasični maniri pa je počasnejša. Mirnejša. Till Death do Us Part. Ne dvomi več. Ve, kaj je pomembno. Ker na koncu ostaneta upanje in ljubezen. »I need you Hope like never before. You and me! For all eternity!«

Člani zasedbe Fleshgod Apocalypse so se v začetku januarja skupaj z Dark Funeral, Ex Deo in Kami No Ikari odpravili na novo evropsko turnejo, ki se počasi končuje, nam najbliže pa ste si lahko njihov šov ogledali minulo nedeljo v Zagrebu.