Znotraj žanrskih ljubiteljev so bili thrasherji iz Phoenixa vedno zelo cenjeni. Najbolj so k temu pripomogli izjemni začetki s prvencem Doomsday for the Deceiver ter njegovim naslednikom No Place for Disgrace. Širše slave in preboja pa kljub temu niso nikoli dosegli, v določenem obdobju so bili celo še najbolj poznani kot bivši band basista Metallice. Še danes pa imajo za sabo zvesto bazo privržencev, ki jim omogoča headlinerske slote na recimo manjših, »butičnih« festivalih. A teh privilegijev si niso pridobili le na račun stare slave. Flotsam And Jetsam so bili v preteklem desetletju zelo dejavni, na zadnjih nekaj albumih so se redno kazali v top formi. Nič drugače ni tudi na najnovejšem albumu I Am the Weapon.

Ta se odpre z izredno energično, direktno »razturancijo« A New Kind of Hero. Flotsam And Jetsam sodijo med thrash metal bande z odličnim občutkom za melodiko in vsej agresivnosti navkljub to impresivno demonstrirajo že pri uvodnem komadu. Za to gre seveda zasluge pripisati tudi frontmanu Ericu A. K.-ju, ki je v odlični formi, in v thrash metalu bi težko našli vokalista z boljšim občutkom za melodiko. Ob tem pa ima super kitarsko podporo v obliki jasnih, tehnično dovršenih in eksplozivnih solaž.

Pri skladbi številka dve, Primal, tempo na račun še malo večje veljave melodike nekoliko pade, potem pa z naslovno skladbo sledi še ena thrash/speed granata. Nasploh je stran A tega LP-ja (če bo kdo posegel po tem nosilcu zvoka) na zelo visokem nivoju. Burned My Bridges ima v sebi precej heavymetalske spevnosti s prepričljivimi solažami, z ostrim ritmom navita The Head of the Snake pa tudi sodi med skladbe, ki se jih nikoli ne bi branil slišati v živo. Stilsko in kakovostno izstopa le njena zaključna skladba Beneath the Shadows, kjer gonilni »drive« predstavlja rokenrolovski riff v slogu kakšnih ZZ Top. Tu se album malo umiri, potem pa gre spet na polno, izmenjaje v »najvišjih dveh prestavah« do konca.

Mogoče tem skladbam v primerjavi s prvimi petimi manjka kak »kick«, a pri tem gremo bolj v smer ukvarjanja z malenkostmi kot res opaznejšega upada kakovosti. Čestitke, ni kaj dodati. Mogoče le še besede možakarja iz prvega odstavka (po katerem so bili včasih poznani): »Keep it going strong!«