Po letih delovanja v hard rocku so se Italijani Fury 'N' Grace odločili za precejšnjo stilsko spremembo in se obrnili k temačnih vodam progresivnega metala, v katerega se v rahlem toku zliva tudi doom metal. Fury 'N' Grace tako plujejo precej stran od tipičnih italijanskih metal bandov, tudi od tistih, ki prisegajo na progresivne zvoke (Eldritch, DGM), niso pa tudi band, ki bi se zgledoval po večjih žanrskih kolegih.
Fury 'N' Grace so precej samosvoja zasedba, ki v svoj zvok inkorporira tudi nekaj elementov klasičnih progresivnih bandov kot so Dream Theater, a njihova osnova je precej širše zastavljena, nikakor pa to ni band, kjer bi instrumentalisti razkazovali svojo virtuoznost. Solaže so redke, krajše, a zanimive. Italijani gradijo pesmi predvsem na raznovrstnih riffih, ki imajo ponekod v sebi precej Black Sabbath feelinga, drugod gre za bolj klasične a la Dream Theater ali Fates Warning iz devetdesetih, tudi akustičen ali kakšen bolj jazzy riff ni naključen. Slednje še bolj velja za bas. Pri ustvarjanju dramatike so glavne vokalne linije, kjer je vokalist prepričljiv v nižjih tonih, medtem ko pri višjih v glavnem »useka mimo«. Njegov »pripovedni« stil malo spominja na Roberta Lowa, a le stil, kvaliteta ne ravno. Razgibanost, dinamiko kompozicij ustvarjajo z neprestanim spremembami ritma in atmosfere, od riffovsko intenzivnih in dramatičnih do umirjenih, atmosferičnih. Primerno naslovu albuma občasno kakšno pasažo odigrajo z orientalskim prizvokom, včasih pa eksperimentirajo tudi z nenavadnimi zvokovnimi podobami.
Album je primeren tudi za tiste, ki prisegajo na neobičajne metalske forme; z dolgimi skladbami, kjer so kakršnekoli ponavljajoče pasaže prej izjema kot pravilo, se bodo drugi tudi težko spoprijateljili.

Matjaž