Slovenska založba Mater Tenebrarum Records je vzela pod svoje okrilje še en domač band in mu s tem pomagala poviti prvenec. Gre za četverico, ki sliši na ime Grob, njihov prvi studijski album pa se imenuje Metanoia in je posvečen najčrnejši kovini.

Z bandom sem se v preteklosti že srečal, in sicer so takrat nastopili v Postojni kot predvozači srbskim velikanom The Stone in Prekmurcem Srd. Od njihovega nastopa mi je takrat v glavnem ostalo v spominu dvoje: hitri bobni in poznani kitarski riffi. Toda vrednotiti glasbo na podlagi enkratnega poslušanja je zagotovo zgrešeno, zaradi česar sem vesel, da se mi je ponudila druga priložnost za to.

V rokah torej držim prvenec zasedbe s Krasa, ki je zapakiran v kartonasto škatlo s – kako pa naj bi drugače bilo – črno-belim morbidnim dizajnom. Že naslovnica torej nakazuje, kaj zgoščenka skriva v sebi, čeprav glasbena podoba ni povsem enoznačna, kot se na prvi pogled zdi. Drznem si trditi, da je plošček precej bipolaren, saj vsebuje tiste tipične hitre in brezkompromisne blackmetalske viže, o katerih sem že pisal v reportaži in me še zmeraj ne zanimajo preveč. Tovrsten black metal je glasba, ki me sicer zmeraj pritegne, če vsebuje dovoljšno mero lastne identitete, vendar bodo morali Grob vsaj z vidika zvoka še nekaj narediti, da bodo še na tem področju postali zanimivejši. Pri tipičnem, sodobno umazanem zvoku, ki predstavlja nekakšen ekvivalent nekdanjemu garažnemu zvoku, so mi v uho padli bobni, ki zvenijo zelo naravno.

Okoliščina, ki je med nastopom v živo nisem zaznal, pa je epičnost – ta je prisotna pri večini komadov na Metanoii. Namen hitrih kitarskih riffov ni samo širiti strah in zlo, temveč vzbujati tudi čustva, kot so melanholija, žalost in osamljenost. Komad Silence je tako tisti komad, ki s tega zornega kota zmeraj znova naredi največji vtis name. Sledi mu komad Razkol, ki se nahaja na drugi polovici ploščka, ločuje pa ju instrumental Ode to Perdition, največje presenečenje na albumu. Ode to Perdition je namreč izključno na klavirju odigrana žalostinka, ki razkrije pravo plat četverice s Krasa: očitno v vsakem od njih tiči mali romantik.

Grobu se torej uspe kar uspešno gibati med sicer že nekoliko znanim hitrim in neposrednim black metalom, ki me v glavnem spominja na stanovske kolege Enthroned, medtem ko njihova romantična plat privleče na plano primerjave z Nargaroth ter s sodobnejšimi in dosti mlajšimi Ellende. Z minimalistično uporabo klaviatur ostane album zvest načinu stare šole, medtem ko njihov učinek skupaj z vsem ostalim opisanim deluje povsem sodobno in tudi dovolj zanimivo, da se plošček zavrti tudi več kot samo enkrat zapored.