Če so si Hellsword konec leta 2014 zadali cilj, da želijo vsaj deloma zveneti drugače, jim je to zagotovo uspelo. Sicer ne drugače kot drugi bandi, temveč le drugače kot na demo posnetku z naslovom Blasphemy Unchained. Prve sekunde Rip Thru the Night in kasnejše ponovitve taistega riffa namreč zvenijo izredno podobno slavnemu uvodu Slayerjevega Angela Smrti. Z nastopom vokala se nato stvari kar hitro obrnejo in začnejo ponovno zveneti kot tisti tipičen venomski old school speed/black metal stil, ki je in še zmeraj navdušuje številne in s katerim so Ljubljančani pričeli orati lastno glasbeno ledino.

Z drugo pesmijo, Graves of the Damned, band doda še nekaj več thrasherskega vzdušja, medtem ko komad že začne nakazovati ritem, ki povsem neposredno in brez šminke udari s Curse of the Seed. Slednji komad je prežet z d-beat rock'n'rollom in dejansko temelji bolj ali manj na enem samem riffu, saj je celotna struktura komada zgrajena na njem in okoli njega. V tem slogu deluje tudi celoten EP, saj se band, ki stavi na strukturo riff-riff-ponovitev-riff-riff-ponovitev, s tega vidika namreč ni kaj dosti spremenil. Za razbijanje monotone strukture trojica pri daljših komadih doda še kakšno malo izrazitejšo solažo, a to je potem bolj ali manj to.

Skorajda natanko sedemnajst minut razumljivo mine zelo hitro, zato med odločanjem o ponovnem poslušanju ostane odprto le še vprašanje o favoritu, ki sem ga osebno našel v d-beat rušilcu Curse of the Seed.