Ko o Drakkar že dolgo ni ne duha ne sluha, Domine in Centurion počivajo, Rhapsody Of Fire namesto z zmaji bijejo pravno bitko z Joey DeMaiom, ščit in sabljo v roke vzamejo Holy Martyr in poskrbijo, da se italijanska epsko-junaška saga nemoteno odvija dalje in piše novo poglavje z opevanjem znamenite bitke Špartancev pri Termopilah. Spartan Phalanx, Hellenic Valour, Defenders In The Name Of Hellas, The Lion Of Sparta so sami po sebi dovolj zgovorni naslovi o vsebini novega epa.
Tako kot lanskoletni prvenec Still At War tudi Hellenic Warrior Spirit ne pomeni neke revolucije v italijanskem epskem power metalu, malo bolj kompetentni na področju komponiranja in aranžiranja pa so Holy Martyr le postali. Solidno jim je uspelo združiti zgodbo v razgibano celoto, povezati posamezne dele z intermezzi, z dramaturškim stopnjevanjem poudariti njene vrhunce. Pri tem malce spominjajo na zgodnje Manowar, a kvalitetno so še kar svetlobna leta oddaljeni od njihovih mojstrovin iz osemdesetih. To je tudi glasbena dekada, ki je poleg (kakor bi temu lahko rekli) klišejskih true/epic/power metal vzorcev najbolj prisotna v godbi Holy Martyr.
Čeprav ob vključitvi interesantnih vplivov band hoče udariti neko svojo pot, se jim nikakor ne uspe otresti tipičnih italijanskih power metal okovov. Naj je govora o produkciji, instrumentalni ali vokalni izvedbi. Tako ostajajo zanimivi le za žanrske »voršiperje«.

Matjaž