Lani je Mike Tirelli z Messiah's Kiss odprl Wacken Open Air, kar je sovpadalo z izidom njihovega albuma Prayer For The Dying. Skoraj natančno 365 dni kasneje pa je izdal peti album s svojim matičnim bandom Holy Mother. V glasbenem smislu se oba banda med seboj zelo razlikujeta. Messiah's Kiss igrajo klasični britansko navdahnjen heavy metal, medtem ko Holy Mother ameriški power metal z modernim prizvokom.
Na Agoraphobia je Mike groba verzija Mikea pri Messiah's Kiss, oziroma bi lahko rekel tudi groba verzija Halforda pri Crucible ali Ripperja pri Judas Priest. Tudi same pesmi so polne surovosti, powerja, ki spominja na Anvil, zadnje Judas Priest in občasno celo na Pantero (pri uvodni Success). Ostri, modernejši kitarski riffi, močno poudarjena bass linija (Randy Coven, ex- Malmsteen, Vai) in prodorni bobni (Frank Gilchriest, Virgin Steele) se pojavljajo skozi celo ploščo, ki pa bi, resnici na ljubo, težko pritegnila večji del poslušalstva. Naslovi Agoraphobia, Heaven's Door, Society Anxiety, Sheer Erotica predstavljajo močnejši del plošče, a tudi to niso pesmi, ki bi izstopale na sceni. Nič drugače ne velja za priredbo Black Sabbath klasike Never Say Die.
Za power metalce je Agoraphobia v celoti preveč zatežena, za ljubitelje Pantere oziroma modernejših ameriških metal bandov pa premalo udarna, divja. A tudi tam vmes se najdejo fani in Holy Mother jih nekaj vsekakor imajo, tako da med njimi gre iskati kupce za ta album. Ostalim pa priporočam, da si ga najprej poslušajo.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.