Band je skrenil s poti, ki jo je začrtal s predhodnim albumom Northern Chaos Gods. No, ali pa je že prej bil na tej poti, pa sem samo jaz napačno ocenil smer. Kakor koli že, ravno to, kar mi je bilo na predhodniku najmanj všeč, se na aktualnem ploščku nadaljuje. In kaj je to? Spogledovanje z lastno diskografijo.

Konkretno: pri komadih Wargod in Blashyrkh My Throne so reference že preveč očitne. Prvi se naslanja na komad Tyrants z albuma Sons Of Northern Darkness, medtem ko pri drugem že ime pove vse. Na eni strani zimzeleni Blashyrkh (Mighty Ravendark) s kultnega albuma Battles in the North, na drugi strani njegovo nadaljevanje Mighty Ravendark z že omenjenega Northern Chaos Gods, skupaj tvorita osnovo za Blashyrkh My Throne, ki se lahko ponaša le s plehkim refrenom. Ostali komadi sicer v manjšem obsegu spominjajo na ta ali oni komad, toda celostno gledano ves čas v ušesih zvenita predhodni album in Sons of Northern Darkness.

Zdi se mi torej zelo škoda, da Demonaz ni uspel ustvariti ničesar »svojega«, kar bi dolgoletne sledilce banda prepričalo, da nas potegne na svojo stran. Namesto tega band še vedno brodi zgubljen v močvirju lastne načete slave. Edina svetla točka oziroma bilka upanja za vsaj deloma nesmrtno prihodnost bi bil instrumentalni komad Nordlandihr, ki dejansko ponudi nekaj drugačnosti in svežine, ki jo od banda kova Immortal tudi pričakujem.

P. S. Če banda predhodno ne bi poznal, bi bil zagotovo bolj zadovoljen, a vseeno bi me zmotila njegova plehkost, saj War Against All stavi na neposredno zabavljaštvo in ne ponuja nobene prave globine.