Če razmislim o delih v svetu (melodičnega death) metala iz leta 2025, ki so mi ostala najbolj v spominu in pri srcu, ne morem mimo lanskega avgusta izdanega albuma The Immortal švedske zasedbe In Mourning. Nazadnje sem jo v živo gledal na prvi izvedbi festivala Tolminator leta 2023, na letošnji spomladanski turneji po Evropi pa Slovenija žal ni bila na sporedu. Skupina v svojih 25 letih delovanja še ni razočarala in to mnenje sem po poslušanju njenega sedmega celovečerca samo še utrdil.

Jedro glasbe se že od nekdaj vrti okoli treh kitar, kar bi pri manj spretnih skupinah lahko hitro vodilo v zvočni kaos, vendar si Björn Pettersson, Tim Nedergård in Tobias Netzell nikdar niso napoti. Namesto tega proizvedejo veličastno prepletanje zvoka, ki poslušalca kar posrka v njihovo instrumentalno širino, ki se odlično dopolnjuje z izmenjevanjem kontrastnih vokalov: Tobiasovim globokim, skoraj »opethovskim« growlom, njegovim clean vokalom in Björnovim bolj kričečim glasom.

Tisto, kar album The Immortal loči od povprečja, je prav raznolikost. Znotraj skladb najdemo ogromno popolnoma nasprotujočih si delov, ki naredijo album zanimiv in niti malo dolgočasen. Saj poznate tisti občutek, ko slišite en komad in so vsi naslednji samo variacija le-tega, na koncu pa vam po poslušanju ostane samo slab priokus? (To se mi je denimo lani zgodilo pri poslušanju EP-ja z naslovom What Once Was skupine Fimbul Winter – projekta nekdanjih članov Amon Amarth). Pri In Mourning te nevarnosti ni. Njihova sposobnost krmarjenja med skrajnostmi spominja na finske mojstre Swallow The Sun (sploh ko govorimo o preobratih znotraj ene same skladbe) in na hladno, melodično eleganco zasedbe Insomnium.

V primerjavi s prejšnjimi izdajami se precej intimnejši album odpre s skladbo The Immortal, kratkim, enominutnim temačnim atmosferskim instrumentalnim uvodom. Takoj za njim udari Silver Crescent, kjer nas že malo po začetku pričaka surova realnost. Vse tri kitare pridejo do izraza v poslušljivih riffih, ki se po dveh minutah prelijejo v refren s clean vokalom in čudovito melanholično počasnostjo. Lahko začutimo, kako srebrni polmesec reže skozi naše napake, ko se kljub vsemu prestanemu trpljenju še vedno ne znamo ločiti od tistega, kar nas uničuje. Igra brutalnosti in nežnosti se nadaljuje do samega konca, ko zadnji riff namesto »pocukranega« zaključka nakaže mrko nadaljevanje.

Tretji komad Song of the Cranes ponudi progresiven začetek na kitarah, ritem se občasno poigrava s 15/8 taktom. Kot bi nam želeli fantje dokazati, da progresivnosti niso dali čisto nekam na stran. Grobost v kitici se sprosti v spevnem refrenu v slogu hladnega finskega winter metala. Posebej impresiven je popoln preobrat v drugem delu. Kitarska spokojnost in odmaknjen, melanholičen vokal se dvigneta nad prej ustvarjeno in zlijeta kot nekakšen nemi krik posameznika, ki se sooča z lastno nemočjo pred neizbežnim odhodom bližnjega. Nazadnje sem nekaj podobnega slišal le še na albumu Moonflowers skupine Swallow The Sun.

Skladba As Long as the Twilight Stays se začne z atmosferskim, mističnim postmetalskim uvodom s počasnejšim tempom, a se predvsem na krilih odličnega bobnanja razvije v refren, ki deluje kot mešanica melodičnosti Insomnium in epskosti Amon Amarth z vmesno progresivno in tehnično dovršeno solažo. Potem pa spet kratek rez za premislek in veličasten zaključek, v katerem somrak (p)ostaja prostor upanja.

Sledita The Sojourner z groovy začetnimi kitarskimi ritmi in izjemno spevnim refrenom ter balada z naslovom Moonless Sky, melanholičen razmislek o tem, zakaj gradimo zapuščino in vztrajamo, če nas na koncu vedno čaka tema in vrnitev v prvobitno stanje narave. Gre za tisti klasičen »in-mourningovski« občutek spokojnega obupa in sprejemanje dejstva, da smo kljub svojemu trudu le del večjega, neizprosnega cikla narave.

Po nežni baladi in umirjenosti nas šokira Staghorn s hitrim old school blackmetalskim riffom, nato pa postreže z refrenom, v katerem je čutiti nenavaden optimizem, kot jelen iz naslova skladbe, ki odvrže rogovje, da zraste novo, močnejše.

North Star je odličen melodeath komad z izvrstnim kitarskim riffom za uvod. Za razliko od prejšnjih skladb, ki se ukvarjajo s cikli narave in sprijaznjenostjo s propadom, deluje ta kot čustveno sidro albuma. Kljub temu da začetni verzi slikajo stanje panike in dezorientacije, na koncu Tobias dahne »If we ever meet again, I will be strong.« Zvezda Severnica iz naslova postane notranji kompas.

Nekaj več kot 47 minut trajajoč album sklene najdaljša pesem, osemminutna The Hounding. Njen uvod me je malce spomnil na francoske Alcest, a se hitro prelevi v klasičen melodičen death metal. Skladba vsebinsko in glasbeno povzame celotno popotovanje do katarzičnega finala, ki nas opominja, da nam na koncu ostane le spomin na prehojeno pot. Ko stopimo skozi ogenj, dosežemo veličasten mir.