Induction so pred novim albumom Love Kills! že drugič v zadnjih letih precej spremenili postavo. Na podlagi samo kadrovskih premikov bi lahko rekli, da ima Tim Hansen večje težave z vodenjem banda oziroma s kadrovsko problematiko kot njegov slavni oče, »gospod power metal« Kai Hansen. Zasedba Gamma Ray je v več kot petintrideset letih obstoja zamenjala opazno manj članov kot Induction v desetih. Res je, da primerjave niso vedno hvaležne, morda pa so Induction zdaj našli pravo zasedbo za naslednje leta.

Ob pogledu na najnovejši studijski izdelek ta izgledajo svetla. Vsaj z vidika vse večje popularnosti prav gotovo. Z Love Kills! so Induction stopili na vlak trenutno zelo popularne smeri evropskega power metala, natančneje simfonično podprtega melodičnega power metala v slogu bandov, kot so Avantasia, Powerwolf ter (Battle) Beast (In Black). Če so se na svojih prejšnjih delih mestoma spogledovali tudi s progresivnimi elementi, so se tokrat zelo očitno usmerili v preprostejše, izredno spevne strukture, ki udarijo na prvo žogo, oziroma se zelo hitro usedejo v ušesa.

Izbira vokalista Gabrieleja Gozzija se je izkazala za zadetek v polno. Njegov razpon je širši kot pri predhodniku Craigu Cairnsu, ki je trenutno zelo prepričljiv pri tradicionalistih Tailgunner, obenem pa Gozzi premore izreden občutek za melodijo. Večina skladb temelji na preprostejših, a učinkovitih, strukturah z značajem pravih power metal himn, določene imajo že nekaj popovskega pridiha, kar pri danes najuspešnejših predstavnikih žanra ni nič neobičajnega. Simfonična orkestracija ne služi le ustvarjanju atmosfere, ampak igra močno vlogo pri kreiranju himnične pompoznosti komadov. V njih je dovolj prostora tudi za »singalong« in »clap your hands« dele.

Zelo pomembno vlogo pri glasbeni podobi seveda ohranja Tim, katerega igranje je poleg tega, da obvlada vse, kar obvlada oče, občasno zelo blizu neoklasičnemu soliranju Tima Tolkkija. Med skladbami, ki najbolje povzemajo stilsko usmeritev albuma, so poleg naslovne še uvodna Virtual Insanity, Dark Temptation ter War of Hearts. Baladno obarvana Strangers to Love z gostujočo Clementine Delauney (Visions Of Atlantis) bi se zlahka znašla na albumu od Avantasia, medtem ko I Am Evil s simfonično pompoznostjo in verzi kot »drinking your blood in the night from your head« močno vleče na Powerwolf. Močnejše »starševske« vezi oziroma povezave s power metalom prejšnje generacije pa se kažejo v Beyond Horizons, ki že po naslovu spominja na Gamma Ray. Slednjim so se poklonili tudi s priredbo Empress z albuma Land of the Free II.

Po slišanem je jasno, da je bila zelo melodična (pre)usmeritev z Love Kills! premišljena in načrtna, temelji za preboj med popularnejše bande power metala so postavljeni, ljubitelji tovrstne glasbe pa bodo več kot zadovoljni. A poleg tega tudi drži, da so Induction s tem postali bolj predvidljivi in tisti, ki bi radi slišali tudi kakšno stilsko drznost, jih bo nova usmeritev nekoliko zmotila.