Če pogledate nazaj v svoje otroštvo, se gotovo najde med drugim tudi kakšna risanka, ki vas je zaznamovala in odločilno vplivala na potek vašega življenja. No, Transformers oziroma Transformerji gotovo niso risanka, ki bi (verjetno) tako močno vplivala na nas, kot je recimo na deco v čezlužju.

Morda pa se motim?

Kakorkoli že velja za vas, je nesporno dejstvo, da so Transformerji kultna risana serija, ki je leta 1986 doživela vrhunec s celovečerno risanko, naslovljeno Transformers: The Movie. Če je oboževalcem risane serije in posledično igrač sama risanka z eno najmračnejših sekvenc v njeni zgodovini (smrt Optimusa Prima) marsikateremu ameriškemu otroku uničila življenje, pa je svetla točka gotovo kultnost ne samo risanke kot take, temveč tudi njenega soundtracka, ki je v luči 80-ih let v bistvu zvenel kar precej hardrockovsko.

40 let pozneje so Transformerji še kako živi. Najdemo jih v obliki filmov, igrač, stripov itd., obožujejo pa jih tako stari kot mladi. Med tremi oboževalci so tudi člani zasedb Exhumed, Ghoul, Left to Die ipd. To so Matt Harvey, Ross Sewage in Gus Rios. Slednjemu je, če lahko verjamemo objavam na Instagramu, Peter Culler, glas Optimusa Prima, v težkem času odraščanja predstavljal celo nadomestnega očeta. Ross Sewage je več kot dovolj evidentiral svojo ljubezen do zbiranja starih igrač, sploh še ene kultne linije podjetja Hasbro (ki je odgovorna za ameriški odgovor na japonske robote podjetja Tomy Takaro, torej za Transformerje), G. I. Joe. Matt Harvey pa je nasploh na sceni zelo znan geek. 

40 let pozneje je bilo najavljeno, da bo originalna celovečerka Transformerjev stopila v korak s časom in da bo HD-verzija celo imela nekakšen bolj upanja vreden konec (originalna ideja, zakaj so v risanki pobili toliko Transformerjev, je bila pravzaprav bedno kapitalistična – hoteli so narediti konec generaciji 1, da bi oboževalce pripravili na generacijo 2, sploh pa s tem povečali prodajo tako ene kot druge, khm khm). To se je dejansko uresničilo in nova verzija risanke je tu.

Matt, Ross in Gus pa so temu primerno dobili idejo znova oživeti kultni soundtrack z malce bolj heavy pridihom. Poimenovali so se Knights of Unicron in na novo posneli celotni album, tokrat z gosti: Stan Bush (pevec, ki je v originalnem soundtracku odpel znamenito The Touch, hkrati pa je odgovoren še za mnogo drugih risankasto-igričarskih soundtrackov), Vince DiCola (legendarni skladatelj filmske glasbe, ki je odgovoren za soundtracke med drugim za filme Staying Alive, Rocky IV ter, seveda, The Transformers: The Movie), iz metalskih voda pa so tu Mark Osegueda (Death Angel, Kerry King), Sebastian Bach (ex-Skid Row), Brittney Slayes (Unleash the Archers), Torch (Slither) ter Francesco Cavalieri (Wind Rose).

Album ponuja originalu zelo zveste priredbe, ki zvenijo rahlo bolj moderno in heavy, vsekakor pa živijo in dihajo duh 80-ih. Zadeva traja dobrih 40 minut, žanrsko je definitivna mešanica heavy metala ter hard rocka, vključuje pa tudi rahlo spremenjene instrumentale, ki jih je ustvaril Vince DiCola, pri čemer je najmočnejši Death of Optimus Prime, ki je začuda postavljen bližje začetku albuma.

Sam album odpre kultni hit The Touch, na katerem je slišati, da Stan Bush še kako lahko odpoje zadevo, kot se spodobi. Ob njem vitezi Unicrona žgejo riffe in ponujajo prvovrstne solaže. Še bolj metalski je naslednji Instruments of Destruction, kjer je močan vokalni pečat Francesca Cavalierija.

Po mračnem opevanju smrti prvega med Autoboti sledita Dare, ki je jako optimističen, ter tipični 80s komad, v katerem se opeva moč težkometalske skupnosti Nothing's Gonna Stand in Our Way, kjer je moč slišati, da Sebastian Bach še kako vzdržuje svoje kultne pevske sposobnosti, ki so nas zaznamovale že v času Skid Row in plošč Skid Row ter Slave to the Grind.
Rahlo prirejena pesem, ki je odprla vsako od epizod risane serije, The Transformers Theme z refrenom More Than Meets the Eye, je tukaj vokalno super zaznamovana z glasovi Brittney Slayes, ki zadevo pelje daleč stran od popoidnih pocukranih zvarkov. V pesmi Hunger res pride od izraza divje petje frontmana zasedb Death Angel in Kerry King, medtem ko zaključna skladba Dare to be Stupid, pod katero se je v izvirniku podpisal Al Yankovich, tukaj predstavlja res lep zaključek, ki pusti poslušalca zadovoljnega in veselega.

Kot omenjeno pa plošča ponuja še par instrumentalov, ki jih je času primerno rahlo priredil izvirni avtor Vince DiCola, pri čemer pa trije vitezi Unikrona zadevo naredijo še toliko bolj udarno.
Ne glede na to, ali ste oboževalec Transformerjev in se ob tem branju spomnite vikendaških popoldnevov na Kanalu A v zgodnjih 90-ih oziroma se spomnite igrač ali pa filmov (sploh tistih prvih dveh z Megan Fox, khm khm), je tale na novo zamišljeni soundtrack res dober poklon ne samo robotom, temveč tudi 80-im, ko sta tako heavy metal kot hard rock poleg sprostitve predstavljala tudi upanje v svetu. Pa če nič drugega, da boste v svoj repertoar »guilty pleasure« glasbe poleg Electric Callboy dodali še tole.

Till All Are One!