Ja, pravijo, da prve nikoli ne pozabiš, in tudi sam nisem pozabil petja prve pevke v metalu, ki me je zares odpihnila. Najbolj z glasom pa tudi s stasom. To je bila Anneke van Giersbergen, pevka nizozemskih The Gathering. Potem ko sem se počasi (ker takrat v metalu še ni pelo ravno veliko deklet) in s precejšnjo mero skepse (zaradi izkušnje z mijavkanjem Liv Kristine in peresne krhkosti norveškega »gothic metal čudeža« Theatre Of Tragedy) seznanjal s sunki afirmacije in emancipacije (ki jo še dandanašnji močno podpiram) nežnejšega spola (ja, že takrat smo vedeli, da obstajata dva – biološka – spola) v metalu, mi je pod prste prišla tu recenzirana plošča – gothic metal Mona Lisa, ki na enem mestu žarči vse glavne kreposti gothic metala: elegičnost, čustveno nabitost, mogočnost in širino lastne izraznosti.

Pri Strange Machines kitarski akordi surovo suho klofnejo in zapraskajo po ušesih, preden se kitaram ob zvoku bobnov pridružijo še klaviature. Z njimi prične naraščati napetost v pesmi in se pomnogoterijo dimenzije njenih horizontov. Nato se pesem najlepše vzcveti skozi glas in petje Anneke van Giersbergen. Pesem preneha biti le pesem in postane prvinski občutek ugodja v zvočnem užitku. Anneke glas vihti tako spretno kot izkušeni kozak bridko sabljico. Zavihti se visoko, polagoma spusti nizko, naredi zanko in zabode v nebranjeni možganski center za uživanje. Naj ne bo pomote – tudi kitare, bobni in klaviature svoj del odigrajo tako, da se pesem čisto naravno povzpne na zmagovalni oder najboljših stvaritev celotnega opusa skupine. Vendar pa tisto, kar naredi pesem najbolj čarobno, predstavlja petje. Pesem je razgibana, čustveno nabita in očiščujoča.

Eléanor zarisano krhkost peresa obstoja ponese z igranjem klaviatur ter zvokom kitar in bobnov. Vso dinamiko med seboj zaletavajočih se tokov vodi odmevajoči Annekejin glas. V vse to dogajanje zanimivo in prelepo vstopi odlično slišno igranje bas kitare in poda (s sluhom že ozaveščenih oblik kitarskega, klaviaturnega ali na bobnih utemeljenega ustvarjanja čustev in motivov) dodatno dimenzijo oziroma globino. Ja, pesem upodablja kaos tokov življenja, ki nas nosijo nekam tja daleč, ko na naši poti za nami ostane le še elegično izginjajoči odmev. Pri vsem tem pozabite na monotonijo not elegičnosti, saj je pesem po strukturi raznolika in dinamična. Meni najljubše so zadnje sekunde pesmi, ko Anneke poje počasi, valujoče in nekoliko odsotno.

In Motion # 1 čisto naslovu primerno predstavlja vsebinsko in kot glasbena izvedba gibanje, prehod ter prelivanje iz elegičnosti v prvinski jok žalosti. V čustveni prehod nas uvedejo klaviature ter malenkost žalostno zveneče počasno igranje električnih kitar in bobnov. Potem Anneke glas »povzdigne« v višjo oktavo in pesem sluhovode poplavi z mogočnim valom kristalno čistih solza žalosti. Predstavljeni prehod se večkrat ponovi in zaradi svoje moči ustvari trajni vtis kot kakšna konkretna gothic doom »bomba«. Tukaj ni dominantnih elementov – pesmi daje moč vse skupaj. Lepo in doživeto.

Čeprav se Leaves začne nekoliko zasanjano, precej težki kitarski akordi takoj izničijo vse občutke lahkotnosti. Ja, tukaj stopi v prvo vrsto (gothic) doom. Pesem nakaže potencial in pečat, kakršnega bi lahko pustil gothic doom s čistim ženskim vokalom, pri čemer bi opomnil, da NI vsak ženski glas dober za to. Pesem nas za nekaj trenutkov spusti iz krempljev dooma in nas položi v blažje tokove gothica, ampak le za kratek čas. Predvsem razveseljujoča stvar pri pesmi je ta, da je v ospredju igranje instrumentov – prvenstveno kitar – zaradi česar pesem in plošča ne dajeta vtisa o popolni prevladi1 vokala nad glasbo.

Po doomu dehteči naslov Fear the Sea obljublja doomovsko moro, vendar tokrat namesto tega dobimo blažjo (zaradi žaganja električnih kitar na trenutke še vedno precej težko) gothic, v strahospoštovanje odeto, pripovedko/priliko za lahko noč o »kruhu sedmih skrij« – tj. morju. Glasbila (predvsem sodelovanje kitar in klaviatur) uprizorijo njegovo moč, globino, skrivnostnost, nepredvidljivost in mistično privlačnost, medtem ko petje deluje kot opozorilo pred to »naravno sireno2«, ki neprevidne vleče v pogubo.

Instrumentalna Mandylion najprej preseneti z zvoki, ki spominjajo na odmevajoče klicanje v daljavo z igranjem dud ob zvokih klaviatur v ozadju. Zraven zaigrajo bobni. Nastopi čas za sproščanje ob zvokih etna. Tako je, uležite se, razprostrite roke po mehkem hladnem mahu, zaprite oči in naj vas glasba ponese v svet neokrnjene narave v vsej svoji lepoti, brez škodljive prisotnosti človeka. Pred vami so doline, zelena hribovja, čisti studenci in hudourniki, deževja in nevihte. Skozi čas, letne čase in njihovo minljivost pa vendar večnost. Je narava tisti »pastir«, ki bi nas, neumno človeštvo, moral voditi, da ne propademo? Morda, verjetno.

Sand and Mercury se začne zasanjano, vendar napeto igranje nedistorziranih kitar znova ustvari občutek žalosti in napetega intenzivnega polzenja solza. Igranje distorziranih kitar razmahne v občutek izbruhov neutolažljivega joka. Zvoki klaviatur obljubijo in ponudijo možnost vstajenja iz žalosti in odrešitve, vendar izginjanje njihovih zvokov v tihoto tako upanje pretrga. Anneke po tiho zapoje šele v drugem delu pesmi in poda vokalno pojasnilo za izražanje žalosti, kakršno so v prvem delu pokazala glasbila. Ja, popolno slovo od dosedanjosti … smrt.

In za konec še In Motion # 2, ki daje občutek, da predstavlja nadaljevanje predhodnice. Gre za pesem, kjer Anneke znova pokaže vso mogočnost in krasoto svojega glasu. Pesem je silna, mogočna in žalostna ter v vsem tem prelepa, vendar (za moja ušesa) prekratka. Bi moral biti to konec? Ne, saj bi sam na tej točki želel slišati še kakšno pesem na plošči.

Mandylion predstavlja enega od najvišjih standardov, kar mi je do danes uspel ponuditi gothic metal. Poslušalca ponese in odnese v brezmejno bogastvo čustvenih sfer, ki jih zna in zmore v svoji popolni obliki najlepše izražati gothic metal. Naj torej povzamem: prve (metal pevke) ne pozabiš nikoli in tako dobre gothic metal plošče tudi ne. In kar je najlepše: kot me je odpihnila plošča, me je tudi nastop The Gathering v Vizovicah enkrat davno nazaj. Anneke je vso čustveno moč, mogočnost in lepoto svojega glasu kot jato ptic med nas poslala z nasmehom na obrazu – povsem naravno, kot da se z nami pogovarja. Da bi nas začarala in odpeljala v stanja popolne nirvane, ji ni bilo treba vleči visokih oktav iz petnih žil ali se zvirati v preozkem korzetu.


[1] Kot se je zgodilo npr. takrat, ko je Vintersorg prevzel petje v Borknagar in z dominantno markantnostjo svojega vokala povsem (četudi nenamerno) zasenčil odličnosti in lepoto glasbe skupine.
[2] Kot bitje iz grške mitologije.