Novogoriški thrash metal stroj Keller je skupina, ki ne rabi posebne predstavitve, saj je od leta 2007 do leta 2016 okupirala skoraj vse odre slovenskih dvoran in kot strojnica žela znoja, krvi in trdega železa željnih ljudi pod njimi. Gre za ime, ki ga preprosto mora poznati vsak Slovenec. S prvencem Spreading Evil, izdanim leta 2011 pri kanadski založbi NHR Records, so položili temeljni kamen in pomemben fragment slovenskega metalskega mozaika. Žal pa so se kaj kmalu po izdaji začele pojavljati takšne in drugačne težave, zgodile so se močne kadrovske spremembe, sledil je preporod, tako rekoč, a pravih sadov to drevo kljub temu ni več obrodilo. Tako je vse do lanskega leta ostalo le pri tej izdaji. Kaj pa se je torej zgodilo lanskega leta? Smo dočakali novo izdajo iz štaba Keller?

Hja, da in ne. Na noč čarovnic je na splet priromala novička, ki je vsaj delno ogrela, a hkrati tudi nekoliko potrla metalska srca. Idejni vodja in bobnar zasedbe, Matjaž »Winko« Winkler, je v svojem kanalu v YouTubu objavil nedokončan EP, naslovljen Behold the Hell's Gate. Gre za 16-minutni plošček, ki sta ga že davnega leta 2014 v celoti posnela edina originalna člana zasedbe, zgoraj imenovani Matjaž Winkler, ki je v svoje roke vzel kompletno inštrumentalno sekcijo, in vokalist Martin Lukač. Kot že ničkolikokrat poprej tudi tokrat ni šlo brez težav, saj je studio, kjer je bil EP posnet, svoja vrata zaprl, preden bi ta bil dokončan in pripravljen za uradno izdajo. Tako je posnetek, ki ga lahko poslušamo na spletu, le surova verzija, brez masteringa in končnih fines, zaključna skladba Final Stage of Death pa je ostala celo brez vokalne linije.

EP je precej logično nadaljevanje prvenca, preprosto ga ne gre zatajiti, saj je že na prvo žogo jasno, da ima poslušalec opravka s Keller. Tehnično gledano so skladbe morda stopničko više kot na prvencu. Generalno so hitrejše, bolj udarne in še bolj surove, predvsem se ta nadgradnja kaže pri naslovni skladbi in skladbi Annihilate to Purify, ki je tudi moj osebni favorit EP-ja. Vokal pa je tokrat še bolj demonski in je glasbi pisan na kožo, pri nas bi rekli, da »paše ko ata na mamo«.

Zakaj bi torej spletna sprostitev tega EP-ja koga potrla? Glede na to, da je izdaja nezaključena, skupina pa ima v svojem profilu na strani Metal Archives že kar nekaj let status »na čakanju«, imam občutek, da njihovega (ponovnega) preporoda ne bomo dočakali. Glede na kakovost zapuščine iskreno upam in si želim, da se motim, ampak se bojim, da je skupina sama že prečkala vrata pekla in da gre pri EP-ju Behold the Hell’s Gate za njeno poslednje dejanje.