Da ne užalim ljubiteljev leposlovja, jezikov in slovnice, bi rad kar v prvi povedi poudaril, da se album Unatoned pravilno stilira UNATØNED, kjer so vsi naslovi pesmi črkovani z velikimi tiskanimi črkami, črka O pa je prečrtana. Kdor želi v tem iskati globlji pomen, mu želim veliko uspeha in zabave v detektivski igri.

Enajsti album po vrsti, lani je minilo trideset let (!) od debitantskega Burn My Eyes (1994), ki je postal mejnik groove metala in Machine Head zarisal kot pionirje te podzvrsti. Uspeh ni bil brezpogojno zagotovljen, sledile so kontroverzne izdaje in veliko je bilo turbulentnih obdobij. Vse od numetalskih The Burning Red (1999) in Supercharger (2001) do eksperimentalnih (beri »nežnejših in bolj melodičnih od neposrednih predhodnikov«) Bloodstone & Diamonds (2014) in Catharsis (2018). Vmes so bile umeščene uradno priznane mojstrovine tipa The Blackening (2007). Spreminjajoča glasbena smer je bila povezana tudi s pritokom in odtokom članov banda, največji »šok« se je zgodil po obče nepriljubljenem (podpišem!) Catharsis, kjer sta band zapustila dolgoletna člana Dave McClain (bobni) ter Phil Demmel (kitara). Edini ustanovni član, kot tudi kreativna sila banda, Robb Flyyn je nato resetiral band kot tudi bandov zaščitni zvok in v svet poslal predhodni Of Kingdom and Crown (2022) in aktualni UNATØNED (2025). Oba albuma sta si slogovno sorodna (z drugimi besedami, SLØGOVNØ SØRØDNA), celo naslovnici pripovedujeta isto zgodbo, kjer demon s kozjimi rogovi v vsej veličini seje trpljenje in uničenje. Upal bi si trditi, da je UNATØNED drugi del trilogije.

Toliko o teoriji. Kako pa zveni UNATØNED? Če moram iz celotne diskografije na vrat na nos primerjati albume, bi pod žaromete izpostavil Through the Ashes of Empires (2003), The Blackening (2007), Unto the Locust (2011) ter Of Kingdom and Crown (2022). Pod nobenim pogojem ne trdim, da zveni UNATØNED enako! Prej celo, da bo slednji zelo verjetno prijal tistim, ki ste privrženci naštetih albumov. Torej – groove in thrash metal, surova agresija in melodika, clean vokali (predvsem v refrenih) ter growli. Dobro ravnotežje med vsemi svetovi. Sicer se clean vokali in metalcorovski refreni bolj izrazito ponavljajo pri UNATØNED, zlobni jeziki bi dejali, da je Robb še vedno zmačkan od katarze in se na albumu čuti njen vpliv. NØT LØNG FØR THIS WØRLD in SCØRN sta taka primera, kjer so growli praktično odsotni, slednji je celo balada s klaviaturami, a je proti koncu uravnotežen z growli, da konec albuma izzveni v dolgčas. Kot protiutež moški ranljivosti ponujam »toksično moškost«, ki (z izjemo metalcorovskih refrenov) že od daleč zaudarja  po testosteronu: ATØMIC REVELATIØNS, UNBØUND ali ADDICTED TØ PAIN. Vsi zgoraj našteti komadi so le tipični primeri, naj vsak izbere svoj strup, recept se ponavlja tudi na drugih komadih, ki jih nisem omenil …

Morda še kot »marketinška« zanimivost – UNATØNED sestavljajo kratki komadi, ki ne presegajo štirih minut. Je bojda najkrajša izdaja Machine Head v zgodovini, dolga »le« 42 minut. Je dolžina res pomembna? Je prava moškost res definirana s tem, KDØ je penetriran? Pod črto – UNATØNED je popoln moški: nežen in ranljiv ter močan in odločen, ko je treba. A vseeno željan odrešitve.