Pa sem ujel zadnji vlak, da prislonim svojo skodelico k večni in objestno nesmiselni debati »Metallica ali Megadeth«. Saj poznate igro, kajne? Na vprašanje, kdo je boljši, morate izstreliti ime enega ali drugega banda. In, začuda, igro najrajši igrajo pripadniki tabora Megadeth, tabor Metallica je v glavnem tiho. Nekako se to zrcali v realnosti, uradnih medijih, izjavah ter intervjujih članov obeh skupin. Medtem ko so Metallica tiho in gredo svojo pot, se Dave Mustaine še danes pritožuje, da je bil pred 40 leti vržen iz skupine, v kateri je igral dve leti. Z jamranjem si je celo prislužil nečastno omembo v knjigi The Subtle Art of Not Giving a F*ck: A Counterintuitive Approach to Living a Good Life. Če povzamem glavno sporočilo: ob izidu knjige leta 2016 so Megadeth globalno prodali več kot 25 milijonov albumov, imeli za sabo kopico uspešnih turnej in Dave Mustaine je postal avtoriteta in obraz thrash metala kot tudi eden najvplivnejših metal glasbenikov. A ker so njegovi »sovražniki« Metallica prodali 180 milijonov albumov in bili še bolj uspešni kot on, se je v intervjuju leta 2003 kljub vsemu, kar je dosegel, smatral za neuspeh – tistega luzerja, ki je bil vržen iz Metallice. Da končam z originalnim citatom iz knjige: »We're apes. We think we're all sophisticated with our toaster ovens and designer footwear, but we're just a bunch of finely ornamented apes. And because we are apes, we instinctively measure ourselves against others and vie for status.«

Zakaj se spuščam na ta nizkotni opičji nivo, me vprašate? Ker poslednji, samonaslovljeni album Megadeth vsebuje priredbo Metallice Ride the Lightning, zato. Uradno gre za poklon Metallici, pokopati bojno sekiro, zaključiti, kjer so začeli, in v velikem slogu kot civilizirane opice zaključiti objektivno gledano uspešno in vplivno glasbeno kariero blagovne znamke Megadeth. Ampak moji primatski možgani ne morejo mimo misli, da se pod površjem skriva kaj več kot zen mode in oljka sprave. Dave je tudi izrazil željo, da bi želel na poslednjo skupno turnejo z Metallico – od njih pa do zdaj še nisem zasledil komentarjev na vse to dogajanje.

Torej, katera verzija Ride the Lightning je »boljša« – od Megadeth ali Metallice? Kaj je original in kaj je priredba? Kdo je zaslužen za glavne riffe? Dovolj provokacije, pravim. Vprašanja in odgovori nanje so ravno tako pomembni kot obmetavanje drug drugega s fekalijami. Kot analitičen primat pa bi predlagal, da se nesramno posplošena izbira razširi na nižje stopnje. Bolj smiselna bi bila primerjava posameznih albumov iz različnih ter med seboj primerljivih obdobij. Ali če gremo še globlje – primerjava posameznih pesmi med sabo. Navsezadnje je tudi težko verjetno, da je najslabši komad od boljšega albuma enega banda boljši od najboljšega komada najslabšega albuma drugega banda.

Ker gre za sklenjen krog, bi se rad sprehodil skozi celotno diskografijo Megadeth, da se spomnimo prehojene poti in z retrospektivo objektivno vidimo trende glasbenega razvoja banda. Začelo se je s Killing Is My Business… and Business Is Good! (1985). Dober začetek, kajne? Malo surovo, zasedba je še iskala svoj zvok. Nato so izpilili stil s Peace Sells… But Who's Buying? (1986) ter So Far, So Good… So What! (1988), kjer sta tandem Dave-Dave začutila skupno kemijo (»pun intended«, tudi tisto, ki se injicira v žile). Sledila je, za marsikoga, »zlata doba« banda s tako imenovano klasično zasedbo: Dave Mustaine in Dave Ellefson z Nickom Menzo na bobnih ter Martyjem Friedmanom na solokitari. Pod to klasično, kot tudi »najstabilnejšo«, zasebo z vidika menjave članov banda so luč sveta ugledale mojstrovine (no, s to oznako se verjetno strinja večina s prvimi tremi albumi pod to zasedbo): Rust in Peace (1990), Countdown to Extinction (1992), Youthanasia (1994), Cryptic Writings (1997) ter album, ki še danes deli poslušalce, Risk (1999). Z razpadom klasične postave so sledili (vsaj zame) raznoliki in med sabo težko neposredno primerljivi albumi, ki jih sonično še težje popredalčkam na skupni imenovalec – razen morda to, da nobeden ni vključeval Davida Ellefsona: The World Needs A Hero (2001) (eden mojih naljlubših!), The System Has Failed (2004) (meh, ni mi bil najbolj všeč), United Abominations (2007) (sem pristranski, ker sem ga dobil v dar od bivše punce in mi je bil všeč ne nujno zaradi glasbe) ter Endgame (2009) (dober album!). Na tem dolgem seznamu so bili nekateri albumi bolj komercialno uspešni od drugih, v to se ne bom spuščal. Treba je tudi vedeti, da se je trg spremenil in so zlati časi thrash metala minili. Vrnitev Davida Ellefsona je prinesla nekoliko mehkejša (ja, tja ciljam …) Thirteen (2011) in Super Collider (2013), ki sta veliko fanov razočarala zaradi odstopanja od pričakovanega zvena predhodnih albumov in težnje zveneti radiu prijazno. Vtis je bil popravljen s kritično okronanim Dystopia (2016) in njegovim mlajšim bratom v podobni glasbeni maniri The Sick, the Dying… And the Dead! (2022). In to je v grobem kondenzirana zgodba Megadeth. Danes pa v vrsto postrojimo še poslednji album, Megadeth (2026), ki je samonaslovljen iz verjetno podobnega razloga, kot so ga navedli Lamb of God leta 2020, ko so storili isto »samonaslovljeno« potezo. Izjavili so nekako tako, da če band samonaslovi album, je to drzno stališče. Da album pooseblja zvok banda. Zvok albuma je točno tak, kakršen je zaščitni znak banda, nič več in nič manj.

Stran in pol uvoda, da sem končno prilezel do bistva prispevka – recenzije aktualnega albuma Megadeth. V mojo obrambo, s tem dolgim uvodom sem želel umestiti situacijo v zgodovinski kontekst, saj se mi ne zdi niti korektno niti strokovno, da recenziram album kot samostojno enoto brez primerjave ostale diskografije ter umestitve albuma v ustrezen kontekst. Je krog res sklenjen? Bo album prinesel renesanso, kot trdi Dave? Glede na glasbene lestvice – da! Megadeth je zasedel prvo mesto na več glasbenih lestvicah, med njimi tudi Billboard 200. Pa gre za pravo renesanso ali nostalgična čustva v stilu »to je to, zadnja možnost«? Tudi letošnja koncertna turneja Megadeth je večinoma razprodana in je težko priti do kart. Sem vesel za Dava in upam, da si letos ne bo preveč belil glave saj-veste-s-kom.

Torej, labodji spev Megadeth. Deset komadov za slovo plus Ride the Lightning. Začel bi z znanstvenim pristopom, da postavim Megadeth (2026) ob bok predhodnikoma Dystopia (2016) ter The Sick, the Dying… And the Dead! (2022). Razlogi so čisto pragmatični: v zadnjih desetih letih se tehnologija, situacija na trgu kot tudi osebnost/karakter banda niso spremenili v tolikšni meri kot v zgodnjem obdobju. Kritična sprememba v zvoku Megadeth v definiranem desetletju teh albumov je ta, da je spolni škandal (osebno se mi ne zdi kar koli, kar ne vključuje penetracije, omembe vredno. A to sem jaz, pragmatični perverznež) odnesel Dava Ellefsona, ki v poslednjem studijskem dejanju ni sodeloval. In iskreno, njegova odsotnost se opazi. Ne znam razložiti z besedami, a najbliže temu bi bil argument: »Čeprav je bil Dave Mustaine vedno glavni pisec glasbe ter alfa in omega banda, je Ellefson znal »voditi« in vplivati na Mustainov proces pisanja glasbe.« Bas kitara je tokrat postavljena v ozadje in služi kot ubogljiva oproda kitarskima vitezoma. Z drugimi besedami: ne duha ne sluha o bass riffih tipa Peace Sells… ali Dawn Patrol.

Aktualni samonaslovljenec mi osebno deluje rahlo prisiljen – kot da navdih ni prišel sam od sebe, ampak je Mustaine zaradi želje po penziji z rahlo naglico navrgel trenutne glasbene ideje in jih spoliral v celoto. Ni problematičen odstopajoč klasični Megadeth zvok ali kaj podobnega, da »ne bi bili pravi Megadeth« – meni osebno se čuti rahlo pomanjkanje avtentičnosti. Kar se zaščitnega Megadeth zvoka tiče, sledeča anekdota najbolje opiše aktualno glasbo: moja Najdražja, ki je pasivna metalska kadilka (ne posluša metala, a je prisiljena vdihavati njegov dim na dnevni bazi v skupnem gospodinjstvu), me med poslušanjem recenziranega albuma vpraša: »A to je novi Megadeth?« »Ja.« »Kdaj je izšel album?« »Pred kakšnima dvema tednoma, plus, minus«. »Hm, zveni kot stari Megadeth. Ne znam razložiti, a zdi se mi, kot da sem to pesem že davno tega slišala. Takoj se sliši, za koga gre«. Sokrat je rekel, da naj se moški poročimo. Če bo žena dobra, bomo srečni. Če bo slaba, bomo filozofi. V vsakem primeru zmagamo.

Zdaj pa bom ženino laično in intuitivno modrost seciral do objestnosti in »dokazal«, da album res zveni tipično megadethovsko in je nekakšen »povzetek« bandove kariere. Splošno gledano je praktično vsak komad »throwback« na specifično bandovo obdobje in je zgrajen iz riffov à la Dave z veliiiiiiiiiko soliranja (bravo, Teemu!), verjetno tudi v obliki kitarskih duelov. Zdaj pa gremo po vrsti, komad za komadom:

1. Tipping Point: intro riff = Megadeth. Solo = Megadeth. Zgodnji znanitelj, kaj gre pričakovati.

2. I Don’t Care: nadaljevanje v podobni maniri, mislim, da sem naštel vsaj deset kitarskih solaž. Značilen srednji megadethovski tempo.

3. Hey God?!: tematsko me je spomnil na verz iz Peace Sells: »What do you mean I don't believe in God? I talk to Him every day«. Glasbeno me spominja na obdobje Countdown to Extinction.

4. Let There Be Shred: pocukrana naslov in besedilo, a bom zamižal z obema očesoma. Bobni na koncu komada so mi podobni kot intro komada Skin o' My Teeth. Glavni kitarski riff je zelo zelo zelo podoben Hit the Lights. Veliko soliranja.

5. Puppet Parade: težko pokažem s prstom. Še vedno vztrajajo na srednjem tempu. Prvi občutki ciljajo na glasbeno orientacijo iz Countdown to Extinction, Youthanasia in Cryptic Writings. Morda odseki komada Almost Honest z Risk, hm … V glavnem, kot da bi komad napisala »klasična« postava Megadeth.

6. Another Bad Day: komad bi umestil v obdobje Endgame, pesem 44 Minutes. Pri eni minuti je riff identičen komadu This Was My Life, kjer proti koncu poje »This. Was. My. Life. This. Was. My. Fate.«

7. Made to Kill: vibracije Killing Is My Business. Thrashy, hiter, agresiven. Soliranje. Veliko vzporednic tudi s Take no Prisoners in Death From Within iz Dystopia. Moj osebno najljubši komad.

8. Obey the Call: obdobje Youthanasia, morda tudi Countdown to Extinction. Umirjeno soliranje na začetku, ki postane agresivnejše proti koncu, spominja na Polaris.

9. I Am War: spet Youthanasia. Slišim podobnosti s komadom A Secret Place s Cryptic Writings. Soliranje v srednjem tempu v stilu Hangar 18?

10. The Last Note: ker gre za poslovilno pismo, bom na tej točki navedel odseke besedila: »The final curtain falls / A quiet end to it all / Now it's just memories in my mind /Just fading lights and names, if I ever play again /Then let this last note never die.«

Dolgujem še neposredno primerjavo aktualnega albuma s predhodnikoma. Meni osebno je Dystopia bolj všeč od Megadeth zaradi avtentičnosti in nepristranskosti nostalgije in slovesa. Ne morem se pa odločiti glede The Sick, the Dying… And the Dead!, saj mi zveni zelo podobno kot Megadeth.

Vse to filozofiranje lahko kratko in jedrnato povzamem, da Megadeth odhajajo na vrhu. Iz besedil albuma, kot so Hey God?!, Puppet Parade ter Another Bad Day se sicer nakazujejo znaki, zakaj ima Dave dovolj vsega tega cirkusa in si želi miru (na kratko »all work and no fun makes Dave a dull boy«). Vrhunski konec vrhunske kariere, ne glede na to, kako jo je Dave videl skozi svoje oči. S poslednjim dejanjem so Megadeth povzeli sami sebe in nas opomnili, zakaj so bili in bodo brezčasni. Dave, zdaj pa brž pot pod noge in odigraj turnejo, nato pa v zaslužen pokoj! A ne bodi sramežljiv in, če bo volja, se kar vrni na oder, pa četudi le na enkratne nastope (tudi Slayer so se že pregrešili).

I came, I ruled, now I dissapear.