Z velikim zanimanjem sem kot zunanji – a nikakor objektivni – opazovalec spremljal dogajanje okoli ponovno združenih death metal legend Morgoth iz Nemčije. Kot nepoznavalcu banda mi je bilo povsem nerazumljivo evforično navdušenje nad ponovno združitvijo banda v namen obeleženja dvajsete obletnice njegovega prvenca Cursed. Ker bandu nisem sledil v devetdesetih, ko se je poleg ostalih velikih imen death metal scene postavljal na noge, mi tudi ni jasno, kako mu je sploh uspelo doseči današnji sloves. Samo zato, ker je bil eden izmed redkih v takrat še pregledni sceni? Ne glede na podobnost s stanovskimi kolegi iz ZDA? Tega očitno ne bom nikoli razumel.

Prav tako ne bom nikoli razumel, zakaj se je band s tako kultnim statusom nato vrgel v industrial rock vode. Kaj ga je pri tem gnalo? Želja po hitrem komercialnem uspehu, ki je temeljila na zmotnem prepričanju, da bodo za seboj potegnili tudi obstoječe fane, ki so si jih prislužili zaradi death metala? Ker po naravi nisem zloben, se tudi tokrat ne bom obnašal tako in bom izhajal iz tega, da je šlo takrat pač za naravno težnjo banda po ustvarjanju tovrstne glasbe. Torej za nič nenavadnega, za nekaj povsem normalnega, kar so doživele tudi številne druge zasedbe. Pa gremo dalje. Preselimo se k sedanjemu glasbenemu ustvarjanju Nemcev, ob katerem se mi tudi poraja nekaj vprašanj. Glavno se glasi: Zakaj igrajo spet death metal? Spet nočem biti zloben, a več kot očitno se zdi, da je band na turnejah ugotovil, da lahko z »dvajset let staro muziko« zasluži lepe denarce. Je zato tako hitro opustil progresivno idejo o industrijskem rocku in ponovno začutil ljubezen do death metala?

Polno vprašanj, na katera lahko ponudim en enostaven odgovor: Komu mar? Nepoznavalci bodo po vsej verjetnosti še naprej ignorirali band/album, medtem ko je dolgoletnim fanom resnično povsem vseeno, zakaj Morgoth ponovno igrajo death metal. Važno je, da ga. Osebno kot površen poznavalec sicer težko primerjam aktualni album s tistima iz devetdesetih prejšnjega stoletja, zato se bom kakršnim koli primerjavam nasploh izognil. Povem lahko le, da me Ungod dosti bolj zabava kot Inked in Blood od Obituary in da album preveva tisti ta pravi death metal občutek devetdesetih let, obogaten z boljšim zvokom. Če si torej želite tega občutka, vam ga Morgoth ponujajo v enajstih komadih za nekaj več kot šestinštirideset minut.