Dolga leta je veljalo, da iz Grčije prihaja ena najbolj fanatičnih in predanih heavy metal publik stare celine. Zato je mogoče kar malo presenetljivo, da se je iz dežele, ki že sama po sebi ponuja ogromno (predvsem) zgodovinskih tem, ki so vir navdiha mnogim zasedbam na področju klasičnega heavy/power metala, v mednarodnem okolju uspelo uveljaviti zelo malo bandom. Grška heavy metal scena tudi ni bila posebej znana, izjema so seveda zasedbe v bolj ekstremnih metal vodah. Gus G in njegovi Firewind so mednarodno daleč najbolj uveljavljeno ime. V zadnjem času pa se v grškem podzemlju dogaja veliko, in to veliko dobrega. Pravi dragulj se skriva za imenom Nightsteel.

Že samonaslovljena uvodna skladba ponuja precej »kaj za vraga« momentov. Gre za fantastično kombinacijo arsenala močnih, heavy, izredno intenzivnih riffov, melodičnih, virtuoznih solaž, udarnega ritma in fenomenalne vokalne izvedbe. Ta je prišla izpod glasilk Travisa Willsa, trenutnega frontmana Crimson Glory. Res vrhunski uvod v album, ki me po intenzivnosti in mogočnosti spominja na legendarne Sanctuary. Predvsem zaradi vokala se na prvi pogled zdi, da pri Nightsteel prevladujejo vplivi ameriške šole heavy/power metala. V uvodnem komadu je to še nekako dobro prikrito, že od druge, direktne heavy metal granate Darkness Reigns dalje pa je jasno, da glavni vplivi pri muziciranju in komponiranju izvirajo iz stare dobre evropske heavy metal šole. To je zelo izrazito pri naslednjem zelo prepričljivem komadu Screams of Agony. Tu so izrazitejše kitarske harmonije v stilu zgodnjega obdobja Helloween, podkrepljene z double bassom. Proti koncu je v najvišjih vokalnih linijah očitno, da so kot narejene za Kiskeja in da je moral Travis mestoma iti iz cone njemu udobnejšega teritorija barv visokih linij. Te so vsekakor precej bližje unikatnemu Midnightu iz Crimson Glory kot Kiskeju.

Z naslednjo, temačno, epsko obarvano skladbo Nighsteel upočasnijo tempo in preidejo v najmirnejši del albuma. Whispers of the Night je odlična, »nepocukrana« power balada, ki gre nekako v smer zgodnjih balad Skid Row. Pri njej je pred mikrofon stopil Šved Rob Lundgren, ki se je z melodičnim, čustvenim in dramatsko obarvanim pristopom izkazal kot narejen za to skladbo. Videti je, da je glavni komponist Bill Sam, sicer basist zasedbe, vokaliste za posamezne pesmi izbiral preudarno. Če so udarnejše pripadale Travisu, sta bolj melodične pesmi, pesmi srednjega tempa, ki sledijo v drugem delu albuma, odpela Craig Caims (Tailgunner) in manj znani argentinski vokalist Mauro Elias. Njegov stil petja malo spominja na Johnnyja Gioelija (Axel Rudi Pell), le da je Maurov vokal nekoliko čistejši. Kot že omenjeno, drugi del albuma izgubi na udarnosti, pesmi se tudi stilsko spremenijo, so orientirane bolj mid-tempo, ritem se umiri. Ne glede na to pa so še vseeno kompozicijsko dovolj zanimive, zelo melodične in s pravo dozo kitarske virtuoznosti.  Med njimi pa vseeno izstopa zaključna, mogočna, epsko zastavljena Damned Sorrows.

Nightsteel je vsekakor eden izmed najbolj zanimivih heavy/power metal prvencev letošnjega leta. Instrumentalno in kompozicijsko je band na zelo visokem nivoju. Kar se tiče vokalista, pa upam, da jim uspe najti nekoga res odličnega, s katerim bi Nightsteel lahko imeli res svetlo prihodnost. Razen če vpleteni tega niso zastavili bolj kot neki studijski projekt.