Da so Noctiferia band marsikaterih obrazov, ponovno dokazujejo s svojim najnovejšim albumom. Potovanje do današnje točke oziroma današnjega ustvarjanja glasbe jih je vodilo od black metal začetkov, preko death metal Videospotnic do industrial metala, od katerega si je zasedba po treh uspešnih albumih vzela krajši etno odmor, da se je lahko vrnila z vso svojo kreativno močjo. Tako imamo danes pred seboj spet nekaj novega, reformiranje starega stanja, album Reforma (Tribute to Laibach), skupek sedmih priredb Laibachovih pesmi, s čimer je dolgoletna bandova želja končno postala resničnost.

Kot je že v marčevskem intervjuju izdal Uroš, ustanovni član in basist zasedbe, se začne album z introm, ki je edino avtorsko delo na albumu. Gre za komad z naslovom Barbarians are Coming, ki ga v dobre pol minute prinese veter in odnesejo bobni bongo, nakar se uvod tekoče zlije s prvo priredbo, in sicer z Now You Will Pay z Laibachovega albuma WAT. Toda Noctiferia dotični komad dodobra skrajšajo, nekako preskočijo originalni uvod, tako da se priredba začne skorajda neposredno z vokalnim vložkom legendarnega Davida Vincenta, ki je v preteklosti že sodeloval na skupni izdaji z Laibach.

Tako v ta komad kot tudi vse preostale vpletejo Noctiferia industrial metal ritme in melodije, s katerimi so prepojili svoj album PAX. V praksi to pomeni za uho dosti razgibane melodike, basovskega groova in ritualističnega štancanja ali martial industriala, vse skupaj pa je začinjeno z že omenjenimi bongi, klaviaturami in kitarskimi solažami. Pri predelovanju komadov pa je zasedbi uspelo, da mestoma zveni zelo podobno kot nemški industrial velikani Rammstein, v mojih ušesih najmočneje z uvodom v komad Das Spiel ist Aus, medtem ko me priredba Tanz Mit Laibach zaradi vokalnega prispevka sicer black metal kričača Attile Csiharja v mojih ušesih najmočneje približa originalnim stvaritvam legendarne zasedbe iz Trbovelj. In čeprav je zaključek z Novo Akropolo, ki jo je Jørgen Munkeby oplemenitil z odbitim igranjem saksofona, tudi zelo uspela predelava in nadvse kakovosten zaključek trenutno mojega najljubšega albuma iz hiše Noctiferia, sem zmeraj znova najbolj navdušen nad reinterpretacijo komada No History, ki spada pri meni med najljubše Laibachove stvaritve sploh.

In ker so se Ljubljančani odločili, da z meni najljubšega albuma Spectre za Reformo vzamejo kar dva komada, med poslušanjem recenziranega albuma doživim kar dva vrhunca, ki sta oba kronana z za moje pojme uspelo razvrstitvijo komadov. Medtem ko nas že omenjeni intro in začetni komad popeljeta v boj z barbari (Now You Will Pay), nam No History pravi, da se je treba boriti, da se splača plesati z vsemi možnimi »izmi« tega sveta (Tanz Mit Laibach), četudi ni skupnega višjega cilja (Eurovision) in je kdaj treba plačati nepredstavljivo ceno (Smrt Za Smrt), zaradi katere se na trenutke zdi, da je tako ali tako že vsega konec (Das Spiel Ist Aus), za kar nas na koncu čaka spoznanje, da lastnega jaza pač nikakor ne smemo zavreči (Nova Akropola). S tem spoznanjem naj bi bil ves trud poplačan, album se vrti v neskončnost, Noctiferia pa so z njim med drugim tudi razkrili, koliko raznolikega potenciala dejansko tiči v Laibachovih vižah.