Glasbeni opus skupine spremljam že kar nekaj časa, natančneje od izdaje odlične Pale Haunt Departure leta 2005. Njihove nastope sem imel tudi priliko nekajkrat spremljati¹ na vedno dobrih bandov polnem Brutal Assaultu. Glasba skupine pripada šoli ameriškega (deathmetalsko) intenzivnejšega doom metala. V splošnem njeno glavno moč oziroma prepoznavnost njihovega ustvarjanja predstavljajo razumljiv in oster growl, čustveno močan (tj. s čustvi nabit) čist vokal ter surov zvok glasbil. Skupina navadno izda ploščo, na kateri so vse pesmi dobre, z eno ali dvema, ki toliko izstopata, da v možganih ohranjata željo po poslušanju naslednjih in naslednjih plošč.² In kako je tokrat?

V osnovi podobno, vendar skupina, glede na naravo glasbe, v nasprotju s pričakovanjem mletja in drobljenja mlinskih kamnov death-dooma ploščo odpre s kratko in bolj kot intro zvenečo June. Pesem sestavljata igranje klaviatur ter pridušeno večglasno petje s čistim vokalom, ki ustvarjata atmosfero nekakšne zdolgočasene do tesnobne melanholije.

Major Arcana požene vlak Novembers Doom v pričakovane tirnice težke jeklene lokomotive, ki sope in se poganja po svojih standardnih tirnicah. Vendar se ne vozi po istih poteh: lažja melodija igranja kitar, raba kričečega vokala poleg standardnega razumljivega vokala ter growla ustvarijo novo, neznano pokrajino, ki jo spremljamo z vlaka. Vožnja pesmi skozi ušesa je vseskozi prijetna in takoj ostane v spominu. Da kljub temu ne pozabimo, s katerim vlakom (skupino) potujemo, pesem poskrbi s težjimi in hitrejšimi žagajoče lomečimi sekvencami igranja kitar.

Ravenous je surova in predvsem deathmetalsko zveneča pesem. Growlanje ne odstopa dosti od tehnik Davida Vincenta iz Morbid Angel. Podobno, vendar ne da gre za kopiranje, bi lahko rekli za matrico rabe kitarskega soliranja. Vsaj malo »človečnosti« pesmi dajeta vključevanje melodij ter odmevajoče igranje tudi nedistorziranih kitar. In taka, kot je, je pesem zanimiva.

Sledi prva totalna bomba na plošči – Mercy. Nedistorzirano igranje kitar ustvari lepo ozadje, v katerem petje s čistim vokalom vzbrsti v vsej svoji lepoti. Z vključitvijo distorzije se brst pesmi razcveti v obupan krik oziroma klic – ostani. Prelepo je, da ni mogoče čisto reči, kdo kliče in kdo naj bi ostal: gre li za klic umirajočega svojcem, ki so ob njem, naj še ostanejo, ali gre za klic svojca umirajočemu, naj ostane in še ne odide? Prehod v petje ob akustičnem igranju kitar prenese dogajanje iz telesnega sveta v svet razmišljanja in iskanja zadnjih (v tistih trenutkih) bistvenih odgovorov pred smrtjo. Kitarsko soliranje vse verbalno izpovedano do konca zavije v celofan glasbe. Pesem učinkuje čustveno brutalno in izčrpavajoče do konca, torej tako, kot tovrstni doom mora učinkovati!

The Dance je mogoče opisati kot standardno pesem Novembers Doom. Je melodična, težka, melanholična in polna (samo)resignacije, izražene z growlom in petjem s čistim vokalom.

The Fool se iz (zaradi surovega in strašljivega rezanja kitar in growlanja kot dominantnega načina petja) lepo zveneče deathmetalske krogle v svojem drugem delu prelevi v podobo doomovskega obsojanja. Pesem vseeno ohrani uvodno deathmetalsko moč, strašljivost in črto, k ustvarjanju katere v drugem delu na začetku največ prispeva kombiniranje petja s čistim vokalom, grim vokalom in growlanjem, zavito v hitro in nasilno bobnanje ter v zadnjem delu še prepletanje slednjega (spet) z divjanjem kitar.

Drugo bombo na plošči predstavlja Bleed Static. Pesem slika neizogibno smrt, s kakršno se sooča riba na kopnem, ko skače, se zvija in z usti skuša na zraku zajeti vodo, a ne pride blizu rešitvi; iz trenutka v trenutek se jasneje zaveda, da ji telo odpoveduje. Drhteče bobnanje v stiku s šibkim igranjem nedistorzirane kitare in kot žerjavica trepetajočimi klaviaturami ustvari napeto mračno vzdušje. Večglasno petje pridušenih čistih vokalov napetost takega vzdušja še okrepi. Ko med glasovi prevlada standarden čist vokal, se pesem prelije v občutenje subliminalno resignirane žalosti. Vrh pesmi – občutek popolne nemoči v procesu fizičnega umiranja – izbruhne in zažari, ko se po strunah kitar in basa požene elektrika ter vokal preide v neslišan odmevajoč krik nemoči. Agonijo in grozo predstavljenih občutenj mojstrsko edinstveno uprizori del, ko se iz ozadja začnejo v ospredje širiti dušečim grlenim krikom podobni glasovi v siju kitarskega soliranja. Odlično, nadodlično, super odlično!

Chatter zaradi na slepo opletajočih počasnih drobečih kitararskih akordov in hrapavega čistega vokala (v kombinaciji z večglasnim, že kar grim zvenečim spremljevalnim petjem) ob močno in dobro slišnem mlatenju po bobnih sodi v kategorijo bolj strašljivo in nasilno zvenečih pesmi. Ker v njej v precejšnji meri umanjka doomovska tankočutnost, pesem deluje kot odličen glasbeni (vsebinski ne toliko) antipod predhodnici.

Še en vrhunec plošče predstavlja Dusking Day. Tokrat, zanimivo, ne zaradi ostrine in moči doomovskega izražanja določenih čustev, ampak zaradi zlate lepote prikaza surovosti in sile deathmetalske komponente dooma. Ne le, da pesem zaradi svoje tako vokalne izrazitosti kot tudi zaradi mogočnosti instrumentalne izvedbe hitro steče skozi ušesa, ampak tam tudi ostane kot nekaj, kar moraš slišati, če poslušaš ploščo kot celoto.

Zaključna pesem na plošči, XXII, predstavlja najbolj celovit prikaz pristopa skupine k plošči: k ohranjanju melodičnosti, ki se je je skupina vedno držala, je dodana (in prelepo z njo spojena) kitarsko bobnarska surovost deathmetalskih korenin dooma. Skozi glasbo in tudi rabo različnih dimenzij growlanja (in pridušenega hripanja s čistim vokalom) izražane nasilnost, surovost in strašljivost, tako prisotni v pesmi, slednji dajejo dodatno lepoto. Pesem se namreč začne z ostro dinamičnim melodičnim igranjem kitar, se pogrezne v mrak surovega in kot iz podzemlja zvenečega growlanja, da se potem kot vodomec iz vode znova na krilih igranja kitar in petja s čistim vokalom požene kot krik bolečine v nebo. Ali gre za še eno odlično pesem na plošči? Ja, nekako tako. In priznam, da mi pri poslušanju ni lepšega občutka od tega, da se plošča začne z lepim, zanimivim in kvalitetnim in v takem duhu ne le nadaljuje, marveč z njim tudi zaključi. Takega mojstrstva in kondicije ne premore veliko skupin, ampak Novembers Doom očitno ju!

Tako, z velikim veseljem in zadovoljstvom lahko zapišem, da je Novembers Doom uspelo znova narediti zelo dobro in (v pozitivnem smislu) brutalno ploščo, ki je na lestvici letošnjih doom izdaj postavila nov mejnik. Posebej moram izpostaviti tako kvaliteto zvoka kot tudi samo odlično slišno visoko kvaliteto igranja instrumentov. Slišano mi je obudilo željo, da bi nastop skupine spet spremljal kje v živo. Tistim, ki se vam ponudi taka možnost, predlagam, da jo izkoristite.

[1] Heh, enkrat sem se tako odrekel nastopu Carcass, da sem videl njihov akustični nastop in ja, ni mi žal, saj sem odlične Carcass imel možnost gledati ob neki drugi priliki, akustičnega nastopa Novembers Doom pa verjetno ne bom ulovil nikdar več.
[2] In to je dobro, mar ne? Saj se na tak način ohranja pri življenju zanimanje za glasbeno ustvarjanje skupine.