Podobno kot pred izdajo šestega albuma je Steffen Kummerer, alfa in omega nemške tehnične death metal zasedbe Obscura, tudi pred izdajo sedmega zamenjal vse člane in se obdal z novimi glasbeniki. Po A Valediction, ki ga je skupina Obscura v sklopu turneje s Cynic predstavila tudi pri nas, je A Sonication drugi album v napovedani trilogiji.

Kot kaže, se Steffen z bivšimi člani ni razšel v prijateljskem duhu, saj je napoved Obscurinega novega dolgometražca na metal sceni dvignila kar nekaj prahu. Kummerer naj bi na albumu namreč uporabil nekatere pesmi, ki sta jih napisala bivša člana Christian Münzner in Alex Weber, in to brez njunega soglasja. Pravico sta se odločila poiskati celo na sodišču. Kakor koli že, album je izdan, zato poglejmo, kaj nam je skupina Obscura pripravila tokrat.

Album A Sonication je najkrajši v Obscurini dozdajšnji diskografiji, dolg nekaj manj kot 40 minut, na njem pa se zvrsti osem skladb. Že ob prvi skladbi Silver Linings se lahko takoj prepozna slog glasbe, zelo podoben stilu s prejšnjega albuma A Valediction: tehnično zapleteni riffi na kitari, poudarjena basovska linija in prepoznavni Steffenov vokal. Obetaven začetek! S še enim obetavnim uvodom na fretless basu se prične naslednja skladba Evenfall, na žalost pa je ta uvod tudi vse, kar je v skladbi omembe vrednega. Manj tehnično kompliciran komad, precej bliže ne preveč zahtevnim melodičnim death skupinam.

In podoben občutek me je navdajal tudi pri nadaljnjem poslušanju albuma. Veliko več melodičnih in spevnih kitarskih solaž kot na prejšnjih izdajah, po drugi strani pa na celotnem albumu recimo ni niti ene prave menjave ritma. Steffenova besedila sicer ostajajo globoko filozofska s temami, kot so naš kozmični izvor, minevanje časa in vdanost v usodo.

Interpretacija in izvedba glasbe se zaradi (znova) spremenjene zasedbe seveda pozna, predvsem se pozna tudi odsotnost kitarskega virtuoza Münznerja. Najbolj so se mi poleg začetne skladbe v spomin vtisnili odlični basovski vložki v instrumentalni skladbi Beyond the Seventh Sun ter v naslovni skladbi A Sonication, v kateri gostujoči kitarist Sami Yli‑Sirniö (Kreator) z izvrstno solo točko zaključi album.

Če povzamem, album je v primerjavi s preteklimi občutno manj »matematičen« in bolj »poslušljiv«. Saj ne, da ne bi bil ljubitelj melodičnega death metala, ampak band Obscura mi je bil vendarle vedno sinonim za nekaj precej bolj tehnično kompleksnega. Bo pa zanimivo spremljati, ali bo Kummerer tudi pred naslednjim albumom znova skregal in prevetril zasedbo ter kaj bo prinesel še tretji album v trilogiji.