Že netipična naslovnica brez mogočnih pravljičnih bitij, mišičastih junakov in fantazijskih pokrajin nakazuje, da Overtures niso tipični predstavniki italijanske melodične power metal šole, z redkimi izjemami vpete v ozke kalupe instrumentalne neizvirnosti in vokalne neprebavljivosti. Pozitivna plat je tudi težnja ne slediti tistim iz sivega povprečja izstopajočim zasedbam, ki so večji pečat pustile tudi izven meja svoje dežele, in tudi ne vodilnim evropskim »silam«, ki prihajajo predvsem iz nemško govorečega področja (mogoče je le skladba Fly Angel preveč v stilu Edguy).
Ne glede na to pa se s kakšnim izmed teh bandov vseeno najdejo določene vzporednice, v prvi vrsti recimo z Vision Divine. »Zasluge« za to velja pripisati vokalistu, ki ni daleč stran od enega boljših italijanskih vokalov, Michela Luppija – tako po načinu petja kot barvi vokala. Vseeno frontman Overtures ni tako močan v višjih tonih in pri »izlivanju emocij«. Overtures v svojih vrstah tudi nimajo kitarskega virtuoza tipa Olaf Thorsen, vseeno pa imajo tehnično dovolj podkovane instrumentaliste, ki se bolj kot bogatenju skladb s kakšnimi solo izleti posvečajo kompaktnosti in usklajenosti skladb kot celote. Glede na to, da je pripadajoči žanr že do dobra izpet, tudi Italijani ne odkrivajo tople vode. Na Rebirth ne slišimo nič pretresljivega, a gledano v celoti je album številka dva kar dober izdelek. Zelo ga zaznamuje melodika, ki nikoli ni preveč kičasta, kakšen bolj markanten del in tudi refren pa seveda ne bi škodoval. Kot tudi ne recimo nekaj več dramatike ali recimo predrznosti v aranžmajih. Tu so gotovo rezerve, v kolikor želijo pridobiti pozornost širše publike in narediti večji preskok v prepoznavnosti.
Rebirth ni slab, ni nek presežek, ljubitelji evropske melodične heavy godbe lahko brez problemov vržejo oko na ta izdelek. Za prvi stik z albumom in zasedbo pa bo še najbolj primeren ogled kakšnega izmed njihovih nastopov te dni pri nas (Rock Otočec, Peklenska noč).