Cordura, slovenski progresivci, nekdaj solo projekt Tima Drakslerja, se s Pantheon of Bionic Gods predstavljajo drugič v svojem obstoju, tokrat prvič z Nejcem Heinejem kot glavnim vokalistom. Fantje iz Velenja so iz bolj thrashersko usmerjenega prvenca tu presedlali na resen tehnični death metal, a niti ne toliko v stilu starih mačkov tipa Pestilence ali Death, temveč raje v slogu brutalnežev, kot so Necrophagist ali Ulcerate.

Pantheon ni album, ki bo ugajal množicam, saj je v svoji kompleksnosti precej selektiven in od poslušalca zahteva nemalo pozornosti, pa tudi »metalske kilometrine«. Hkrati ne gre za album, ki bi prijal zgolj glasbenikom in ostalim puristom, kar zna biti težava pri bandih tega kova, ki svojega nespornega glasbenega znanja ne znajo preleviti tudi v kvalitetno napisan končni izdelek. Komadi so tu  dobro komponirani, z repom in glavo, se pa v njih zgodi toliko stvari, da po zaključenem poslušanju, še posebej pa po več poslušanjih, le stežka verjamemo, da je album dolg le nekaj več kot pol ure. Raznolikost in razgibanost sta glavni vodili tega ploščka, v prvi vrsti jasno zaradi izjemne vseobsežne kitarske predstave, okoli katere se suče celotna struktura komadov in ki ni omejena zgolj na death metal, ampak se slišijo tudi vplivi vse od Nevermore, Forbidden (predvsem Twisted into Form plošča) do Jasona Beckerja in naprej. Bogata bobnarska predstava in bas linije ter predvsem raznolik vokal, ki sega od možatega growla prek bolj melo-death kričanja do čistega petja, ni le dobrodošla dodana vrednost, temveč prav tako pomemben gradnik tega panteona. Za dodatno pestrost poskrbijo številni gostje, od katerih najbolj izstopa klaviaturski in violinski vložek v melanholičnem zaključku albuma Insomnia and Despair, komadu, ki tudi po zaslugi pretežno čistega vokala še dodatno izstopa in ga lahko brez slabe vesti označimo za vrhunec albuma.

Pantheon of Bionic Gods je album na mestu – melodičen, tehnično dovršen, brutalen, zahteven. Mogoče ne bo vžgal na žurih in mogoče po prvem ali drugem poslušanju ne bo prepričal, a ko enkrat steče, steče. Priporočam vsem ljubiteljem tehničnega metala – ostali vstopite le na lastno odgovornost!