Mislim, da je zgodba okrog zasedbe Patriarkh večini prav dobro znana, a če se med rajo najde še kakšen nevernik, bom zadevo zelo poenostavil. Bila je Batushka. Zgodil se je spor in iz ene sta nastali dve Batushki. Ker pa to žal ni tako preprosto in laični opazovalec dogajanja ni razločil, kdo je kdo (tudi jaz sem se prekleto lovil), je stvari v roke vzelo sodišče in presodilo, da je lahko ime samo eno. Svet se je po nekaj letih znova znašel na prelomnici, saj je ostala le ena in edina Batushka, za številne samo tista prava. Mi, bežni opazovalci dogajanja, pa smo bili konec lanskega leta lahko priča smrti zlovešče Batushke in vstajenju mogočnega ter enega in edinega Patriarkha. Patriarkh (zaradi lažjega dojemanja se bom cirilici v tekstu v celoti izognil) so tako v začetku tega leta širši javnosti predstavili prvenec* z naslovom Prorok Ilija.

S pripovednega zornega kota so se Patriarkh s prvencem dotaknili zelo zanimive tematike. Prerok Elija ali Eliasz Klimowicz je bil poljsko-beloruski ustanovitelj in voditelj ortodoksnega kulta, ki naj bi v rodni vasi Grzybowszczyzna zgradil cerkev, po pričevanjih privržencev pa naj bi bil zmožen čudežev in zdravljenja marsikatere bolezni. Nekateri so šli v izjavah celo tako daleč, da Klimowicz pooseblja Božjega Sina in je njegovo rojstvo enako drugemu prihodu Odrešenika. Pripadniki sekte so verjeli tudi, da je v viziji, poslani od Boga, videl konec sveta.

V vzhodni Evropi je zgodba še kako popularna in je v več različnih oblikah literarne umetnosti doživela svoj delež publicitete, tako tudi ne čudi dejstvo, da so se glasbeno tega lotili Patriarkh, ki so v teh pripovednih vodah še kako domači. Osem skladb, naslovljenih Wierszalin** I–VIII, pripoveduje zgodbo preroka Elije in tvori eno daljšo celoto (kot je to pogosto značilnost konceptualnih albumov). Skladbe se med seboj ločujejo le z intermezzi ali bolje rečeno govorjenimi deli, kjer Ilija na eni strani ter ženska figura na drugi pripovedujeta zgoraj omenjeno zgodbo.

Glasbeno se plošček Prorok Ilija drži ustaljenih tirnic, ki smo jih bili od zasedbe vajeni še pred menjavo imena. Gre torej za klasično mešanje sakralne simfoničnosti liturgij vzhodnoevropske ortodoksne cerkve s prvinami melodičnega black metala. Rahli odmik od »starih« stvaritev pa se tokrat kaže v bolj umirjenih pasažah. Manj je blast beatov in zlovešče agresivnosti, vokalno pa se zdi, da je black metal porinjen v ozadje. Seveda tega nikakor ne manjka, vendar glavno vlogo skozi celotni album počasi, a vztrajno prevzamejo cerkveni napevi in zborovsko petje ter ženski vokal, ki vse bolj dobiva na teži. Izvedba je vsekakor izpeljana več kot odlično, odstop od prvotnih prijemov Bartłomieja iz časa Batushke pa je vsekakor občuten. Album deluje zelo poslušljivo, v podzavest pa se hitro prikrade ta in ona melodija. Svoje seveda dodajo tudi folk instrumenti in pompozni simfonični deli, ki na koncu posežejo celo po filmski epskosti. Kljub temu Prorok Ilija ne odkriva tople vode in ne doseže učinka nepredvidljivosti ter se po nekajkratnem poslušanju vsaj v mojih očeh izgubi v povprečju.

Pod črto prvenec Patriarkh z naslovom Prorok Ilija ljubiteljev tega »podžanra« black metala ne bo razočaral, mogoče bo zaradi »nežnejših« prijemov celo pritegnil dodatno poslušalko ali poslušalca, bolj zagrizeni pa bodo vsekakor iskali tisto nekaj več, tisti dražilnik, ki so ga zaznali pred desetimi leti. Bo pa vsekakor zanimivo videti in slišati, kako Patriarkh zveni v živo, in priložnost se ponuja kot na dlani. Zasedba bo ta petek, 11. aprila, skupaj z Dogma in Nidhogg obiskala kranjski TrainStation SubArt.

* Čeravno je band pod prejšnjim imenom bil zaslušen za marsikatero izdajo, pa je album Prorok Ilija prva prava izdaja Patriarkh in v mojih očeh šteje izključno kot prvenec.
** Wierszalin je vasica, nastala blizu rodnega kraja Eliasza Klimowicza, kamor se je naselil s privrženci in ki naj bi bila proglašena za »Novi Jeruzalem«.