Do Primordial sem bil vedno malo zadržan. Bili so mi zanimivi in na mojem radarju vse od Storm Before Calm iz leta 2002, a nikoli nisem prišel dlje od statusa priložnostnega fana. Sam ne vem, čemu je temu tako, saj band nudi zanimivo zlitje black in folk metala s keltskim pridihom. Sem se pa zalotil, da jim, odkar sem v Gradcu, (ne)hote namenjam več minutaže. Morda je podzavestni razlog moj sodelavec iz Irske, ki je navidez dokaj podoben pevcu banda Alanu Averillu in ki govori z istim naglasom kot frontman?

Pet let je kar dober premor, ki so si ga vzeli gospodje od zadnjega studijskega podviga Exile Amongst the Ruins. Dolga doba, nedvomno. Dovolj časa, da se človek začne spraševati, ali je to to – se tako vse konča? Naslov ter tematika aktualnega albuma sta brezčasni in, na splošno veliko žalost, še kako aktualni. Ne glede na to, iz katerega kulturnega, verskega, etničnega in geopolitičnega okolja izhajamo, vsi se bomo morali spopasti z lastno neumnostjo, ki je privedla do podnebnih sprememb, globalne nestabilnosti ter splošnega sovraštva in strahu do vsega drugačnega od naše tunelske predstave sveta. Se bo tako končala naša zgodba, naš domač kraj, družina, država, narod? Kdo bo ostal po vojni, ki nima zmagovalca? Na ta težka vprašanja gre lažje odgovoriti skozi glasbo kot s politiziranjem in kazanjem prsta na odgovorne.

Da kar preidem k bistvu: nič slabega o albumu, a se mi je osebno celotna izkušnja zdela dokaj monotona, predvsem pa sem nenehno čakal na ojačitev tempa. Saj ne, da so bili zaščitni znak Primordial kadar koli blast beati po blackmetalsko. Enostavno sem upal, da bi po zadnjih dveh (vsaj za moja ušesa) podobnih izdajah Where Greater Men Have Fallen in Exile Amongst The Ruins Primordial postregli z malo bolj multikulti glasbo in kančkom več eksperimentiranja. Če konkretno začnem na začetku albuma s komadom How It Ends. Doomy intro in več kot dvominutno monotono stopnjevanje napetosti, ki pa nekako nikoli ne udari. Ko vstopi blackmetalska molska kitara ob obujenih bobnih, človek pričakuje akcijo, a tempo ostane na isti črti. Vokali, priznam, dodajo intenziteto in epskost, ne pa tiste surove agresije in krika obupa, ki bi se kot ulit ujemal s temačno apokaliptično tematiko albuma. Na podoben način so zgrajeni ostali komadi. Namen je iz monotonosti graditi napetost vse do konca, ki je v povprečju nekje po minuti ali dveh po začetku komada. Saj, dolgi komadi so klasika Primordial, ne smemo biti presenečeni. Ne vem, zakaj, a aktualni album mi zveni dosti bolj ironmaidnovski kot predhodniki. S tem ne mislim le na epskost, ampak dobesedno na kitarske dvoglasne harmonije, galopirajoče bobnarske ritme in določene vokalne odseke. To pa ne pomeni, da kopirajo Iron Maiden, ne razumite me narobe. Že v Ploughs to Rust, Swords to Dust nas razveselijo dvojna bobnarska pedala in ojačan tempo – trenutki, ki jih pri Primordial lovim že od nekdaj.

Prešinila me je misel, da bi v tem odstavku nalašč pisal v ovinkih ter implicitno gradil nesmiselno napetost, da bi z besedami pričaral tisto stopnjevanje, ki ga želijo prikazati Primordial. A imam boljšo prispodobo: vsi nesrečniki, ki to berete in ste bili primorani na kateri koli točki življenja kratko- ali dolgoročno jemati antidepresive, verjetno poznate neljubi stranski učinek tam spodaj, ko se že mučiš prispeti do cilja, ampak se ta z vsakim gibom z mislijo, da si skoraj že tam, korak za korakom počasi oddaljuje in zgleda nedosegljiv? Kje je bolj primerno govoriti o prvinskem nagonu kot ravno pri Primordial, kajne? Šalo na stran, tisti bolj hiperaktivni metalci, ki radi pridete hitro, boste ob počasnem grajenju dramskega trikotnika izjemno trpeli ali se dolgočasili. Takim svetujem morda začetek komada We Shall Not Serve.

Da povzamem: pred nami je kakovostno napisan in sproduciran plošček, ki stavi na monotono stopnjevanje napetosti. Mešanica doomy riffov, maidnovskih elementov in klasičnega keltskega pečata sestavlja zanimivo zgodbo, ki pa ni za vsako uho in za vsak trenutek dneva. Čeprav sem bil ob poslušanju relativno indiferenten, bi How It Ends vseeno rad slišal na kakšnem koncertu v živo, saj po mojih izkušnjah Primordial na odru redko razočarajo. Nazadnje sem jih gledal na Kaltenbach Open Air 2022, kjer so bili poleg Decapitated nosilci večera. Upam, da Kaltenbach ne bo moja zadnja irska prvinska izkušnja.