Postojnska progresivna groove skupina Ralu je po dveh EP-jih, posnetih v letih 2023 (The Beginning) in 2024 (After), lani najprej izdala zaključni EP v trilogiji s povednim naslovom The End, nekaj mesecev zatem pa so glasbeniki vse tri izdane EP-je združili v svoj prvi celovečerec. Naslov albuma je verjetno zasnoval najuspešnejši reševalec rebusov v bandu; sestavil je namreč naslove vseh treh EP-jev in nastal je The Beginning After The End. Da je matematika njihova prijateljica, dokazuje tudi preprosta operacija množenja, po kateri so fantje sestavili nekaj več kot 45 minut glasbe na albumu: 3 EP-ji × 3 skladbe/EP (če odmislimo instrumentalne uvode na prvih dveh EP-jih) = 9 skladb.

Tu pa se miselne igre in možganska telovadba še niti približno ne končajo. Kot nam sporoča naslov, pride začetek šele po koncu. In točno tega so se fantje držali pri uvrščanju skladb na album: najprej se zvrstijo vse tri skladbe z nazadnje izdanega EP-ja The End. Najprej torej konec, šele po koncu pa pridejo na vrsto komadi z začetka oziroma s starejših dveh EP-jev. Za razliko od prvih treh skladb si naslednje sicer ne sledijo po vrsti kot na izdanih EP-jih, ampak so zložene skupaj bolj glede na vsebinsko skladnost.

Grafična podoba albuma se idealno ujema z njegovim naslovom. Kolaž motivov ilustracij na vseh treh izdanih EP-jih je lično sestavljen v sliko, ki krasi naslovnico albuma. Ogromen, črno obarvan krožni tunel v središču slike predstavlja portal v nov svet, novo rojstvo, nov začetek. Prehod obdajajo dramatični, sijoči oblaki neonsko zelene energije, ki dajejo sliki znanstvenofantastični pridih. Na sredi portala stoji majhna, temna podoba človeka, ki po črni stezi koraka proti svetlobi na koncu tunela in se podaja v raziskovanje neznanega, a svetlejšega jutri.

In ravno v trenutku vstopa v novo dimenzijo se glasba prične. Album odpre skladba Tear Through the Portal z uvodnimi zvoki človekovega prehoda skozi portal, ki ga spremlja oglašanje čričkov in ptic, nekaj trenutkov pred prvim zvokom kitare pa lahko slišimo bitje človeškega srca. Rodil se je nov človek. Celotni album je pravzaprav prežet s temami, kot so distopija, tehnološko zasužnjevanje, občutek brezizhodnosti in orisovanje sistema, ki temelji na lažeh in izkoriščanju ljudi. A že uvodna skladba nam ponudi morebitni ključ do rešitve: popolno uničenje zatiralskega starega sveta in prehod v novo, svobodno resničnost s pomočjo tehnološke in duhovne transformacije.

In osvoboditev od strahu, spon in verig starega sveta lahko tudi zelo konkretno slišimo. Osvoboditev od v današnji glasbi tako zelo pogosto strogo določenega 4/4 ali 3/4 takta namreč. A sem danes že omenil matematiko? Ralu nam takoj postrežejo s 13/8, 5/4, 17/8 in 9/4 takti. Vse to že v prvi skladbi. Osvoboditev, podkrepljena z mastnimi kitarskimi riffi in surovim vokalom.

Sledijo štiri pesmi (Torn Apart, Binary Reveries, Treading Water in Unmasking Deceit) s težkimi, a zelo poslušljivimi kitarskimi vižami klasične groove metal šole s poudarjenimi basovskimi linijami. Ravno pravšnji odmerek progresivne drznosti skladbam vdihne svežo dinamičnost. Besedila opisujejo ujetost ljudi v sistem digitalnih kletk, njihovo zasužnjenost z dopaminskimi nagradami z zaslonov ter moderno uničevanje človeškega bistva in medsebojnih odnosov.

Ah, skoraj bi pozabil na še eno miselno uganko, ki so nam jo pripravili člani zasedbe. Tretja skladba se namreč prične z recitiranjem binarnih ničel in enic. Kdor je vešč pretvarjanja binarnih števil v decimalna, bo hitro ugotovil, da je citirano število pravzaprav biblijsko število zveri (dokaz prepuščamo bralcu v vajo).

V udarni skladbi Vortex se zgodba, ki se nadaljuje tudi v naslednji skladbi Four, razširi v vesolje, znanstvenofantastično prihodnost in, recimo temu, alternativno razlago zgodovine. Pojavijo se na primer NLP-ji in bitja, ki se zadovoljna z izidom vračajo na Zemljo po izplen, ljudje pa se uprejo. Verjetno se namiguje na teorije o starodavnih vesoljcih, ki naj bi ustvarili človeštvo kot delovno silo.

V predzadnjem komadu Fallow Land se vrnejo občutki melanholije, poraza in travme, pospremljeni z mračnostjo in težo kitarskih melodij. Proti koncu se srednje hitri tempo dodatno upočasni, doda težo že tako masivnim udarcem po strunah in poslušalca kar prisili k headbanganju.

Album, ki človeku že ob prvem poslušanju hitro zleze pod kožo, sklene skladba Cathexis. Naslov si pesem izposoja iz psihoanalize in označuje proces usmerjanja duševne ali čustvene energije v določeno osebo, predmet ali idejo. V sepulturovskem refrenu se ob koncu albuma tako skupaj odločamo med temo in svetlobo, med prvinskimi nagoni in višjo zavestjo ter se sprašujemo: »White, black or white? You decide.«