Dežela tisočerih jezer je nepresahljiv vir vsako(pod)vrstnega metalskega ustvarjanja. Ustvarjalci, ki prihajajo iz nje, naši sceni niso dali le vrste spomenikov ekstremnejših oblik metala, marveč tudi vrsto čisto spodobnih širšim (metalskim) množicam namenjenih oziroma sprejemljivih klasik. Silver Bullet so predstavniki tiste oblike metalskega izražanja, ki v povezavi z imenom države navadno poda prvi asociaciji, hm, no ja, hm ... Stratovarius oziroma eh, ja, no ... Sonata Arctica. Torej power metal.

Shadowfall je malenkost več kot tri četrt ure dolga tretja plošča skupine, sestavljena iz desetih pesmi. Gre za smer v power metalu, ki ne črpa svoje snovi iz zgodovine, pravljic, legend ali mitologije, marveč iz fantazije. Po domače: na plošči se ne išče smaragdnih mečev in ni zelenih dolin, po katerih letajo zmaji. Pri nekaterih pesmih se zna tu in tam za trenutek utrniti občutek, da slednje vsebujejo določene glasbene prijeme, ki jih poznamo od Iced Earth, vseeno pa lahko z veseljem zapišem, da pesmi niso (preveč) powermetalsko enostavne in klišejske ter je tudi vokal precej več kot le cviljenje iz do grla zategnjenih testisov.  

Kot uvertura ploščo odpre Overture to Armageddon. Igranje bobnov, klaviatur in žensko zborovsko operno zveneče petje ustvarita atmosfero vstopanja v neko drugačno dimenzijo obstoja. S koncem pesmi se vrata dokončno odpro in pričaka nas Shadow of a Curse, ki zaradi nadaljevanja zvokov ženskega zborovskega opernega napeva deluje (vsaj na začetku) kot nadaljevanje uverture. Hitro bobnanje in igranje kitar nas odneseta v vrtinec dinamičnega powermetalskega dogajanja. Čeravno se zdi, da je vokal v pesem vstopil diskretno in skozi stranski vhod, slednji nato zelo hitro prevzame pomembno vlogo v njej. Ni sam, njegovo pozicijo dodatno podprejo spremljevalni vokali. Z razvojem pesmi se jasno izkaže, da ji vladajo trije mušketirji: kitare, petje in bobnanje. In vsi trije imajo svojo glavno vlogo v tem, da podpirajo druga dva.

Ones to Fall gre hitro v ušesa in zveni nekoliko bolj catchy predvsem zaradi kitarskih melodij, ritma igranja bobnov in vokalnih linij (petja, ki ga sestavljajo glavni in spremljevalni vokali). V power metal vključi še en zanimiv glasbeni koncept, ki ga sam prej nisem poznal oziroma zaznal: baskitarsko klaviaturno-melodijski intermezzo. Creatures of the Night deluje predvsem nekoliko strašljivo: najprej zaradi zvokov vetra, ki se jim pridruži igranje najprej nedistorziranih kitar ob vzporednem in izstopajočem igranju solo kitare. Vokal sledi igranju kitar in ko se slednjim po strunah požene distorzija, se pesem nekoliko razživi. Vseeno njen glavni motiv ostaja občutek grozljivosti, k čemur najbolj prispeva tako rekoč skozi vso pesem pristno igranje solo kitare. Soul Reaper je ena tistih pesmi na plošči, ki so mojim ušesom najbolj všečne. V primerjavi s predhodnicami zaradi hitrejšega igranja kitar in udarnejšega bobnanja deluje bolj divje in napeto. H krepitvi napete atmosfere v pesmi pomembno prispeva raba spremljevalnih vokalov. Posledično se okrepi občutek epskosti, saj se trije mušketirji (vokal, kitare in bobni) pokažejo v vsej svoji veličastnosti, in to tako skupaj kot vsak posebej.

Kot se spodobi za powermetalsko ploščo, Shadowfall vsebuje tudi balado. To je ...And Then Comes Oblivion, pri kateri se v začetek, ki ga sestavlja igranje akustičnih kitar in počasnejši ter nežneje zveneči vokal, vključijo še godala. Taka uvodna mešanica napove (in se razvije) v kot solzo čisto, neposredno in uživanju namenjeno powermetalsko balado. Nighthunter je mojim ušesom najljubša pesem na plošči. Zaradi igranja kitar ter bobnov zveni hitreje in udarneje ter spodbuja k miganju. Glavna deležnika ustvarjanja epskega občutka sta sicer zborovsko petje ob spremljavi klaviatur, vendar pri tem ni mogoče prezreti prispevka, ki ga k ustvarjanju epskosti v pesmi daje igranje kitar in bobnov. Dusk of Dawn je kompozicijsko najzanimivejša pesem na plošči, saj jo sestavljajo daljši, nekoliko počasnejši in heavy instrumentalni deli ter vmesni hitrejši powermetalski kriki. Njen začetni del, kjer bobni in kitare sledijo igranju klaviatur ter zboru visokih ženskih vokalov, je usmerjen v upodabljanje atmosferične napetosti, ki se v nadaljevanju preobrazi v rekviem o skupinskem prekletstvu ljudi na morju. Agresivno ponavljanje refrena – naslova pesmi – ustvarja občutek vsiljenega ritma veslanja. Predzadnja pesem Falling Dawn sodi za razliko od večine preostalih pesmi na plošči, ki delujejo v glavnem dokaj epsko in vsaj nekoliko mračno, v kategorijo bolj veselega power metala. Za zadnjo, skoraj sedem minutno The Thirteen Nails bi pričakoval, da bo igrala vlogo velikega epskega zaključka potovanja v fantazijski svet, ki ga ustvarja plošča. No, morda naj bi to tudi bila, vendar kljub svoji pompoznosti, strašljivosti in tudi dejstvu, da gre povsem lepo powermetalsko v ušesa, nekako ne doseže dimenzij kakovosti pesmi, kot sta Nighthunter oziroma Soul Reaper.

Dasiravno ne gre za powermetalsko velemojstrovino, kakršne so svoj čas znali zložiti Brainstorm, Edguy, Iced Earth, Grave Digger ali Rhapsody, si plošča nedvomno zasluži pozornost, saj je zanimiva in izkazuje, da člani skupine premorejo ustvarjalno izvirnost. Plošča ima vsega dovolj in ničesar preveč. Silver Bullet s Shadowfall mojih ušes sicer niso prestrelili kakor srebrna krogla volkodlaka, vendar so jih dovolj dobro obstrelili, da bom na njihovo ustvarjanje ostal pozoren.