Črna kučma, bela brada, dolgi dredi, kdo je to? Ne, ne, to ni rastafarijanski Dedek Mraz, ki žaluje, to je seveda Chris Barnes, ki je s svojo, šest čevljev globoko pokopano ekipo na poličke položil že kar devetnajsti celovečerec. No, če odmislimo štiri totalno zgrešene zbirke priredb, poimenovane Graveyard Classics 1, 2, 3 in 4, gre v resnici za petnajsti dolgometražni album, ki sliši na ime Next to Die. Precej nezanimiv in neizviren naslov za album, ampak Six Feet Under tako ali tako ne slovijo ravno po globoki, filozofski liriki in izvirnosti, tako da bomo tukaj zamižali na eno oko in se raje posvetili vsebini.

Album odpre skladba Approach Your Grave, ki je za popizdit dolgočasna. Najdaljših 5 minut v zgodovini glasbe. Počasna, prežvečena, monotona, brez groova, brez neke vsebine, skratka, zanič. Edina svetla točka je v zaključni solaži, ki vsaj malenkost popestri to klavrno kurjo črevo. Kaj je Barnes razmišljal, da je ravno to skladbo izbral za otvoritev izdelka, mi nikakor ne gre v račun. Če bi album nabavil na vinilu, bi obstajala realna možnost, da bi ploščo pospravil na polico že kar na tej točki. Ampak tudi prvi del serije Breaking Bad sem moral začeti trikrat, da sem ga končno premlel, ne da bi vmes zaspal, danes pa jo štejem med najboljše serije vseh časov. Morda se bo razcvetel tudi Next to Die? Tako sem albumu dal možnost, da mi praska ušesa še naslednjih 40 minut. Se je izplačalo ali bi bilo bolje, da bi ta čas zapravil za na primer pranje avtomobila tik pred nalivom?

No ja, nadaljevanje je za kar nekaj odtenkov boljše kot začetek, ne povzroča pa ravno evforije. Six Feet Under še naprej meljejo svoje prepoznavne old school riffe v takšni ali drugačni obliki in moram priznati, da formula presenetljivo še vedno deluje. Po tolikih izdajah in kadrovskih menjavah še vedno zvenijo dosti podobno, kot so zveneli nekoč, takrat še z »masterchefom kemične kuhinje« Allenom Westom, ki je pravzaprav zaslužen za te značilne groovy riffe, ki so skupino stilsko definirali. No, zvenijo dosti podobno, če izvzamemo vokal, ki je na tem albumu res šibak. Ko slišim ta vokal, dobim občutek, da je Barnes tisti, ki je »next to die«, medtem ko se z zadnjimi izdihljaji še krčevito oklepa mikrofona. Riffi sicer še vedno nosijo tisti groove, skladbe ostajajo preproste, neposredne in izrazito starošolske. Skin Coffins bi lahko umestil v obdobje nekje med Warpath in Maximum Violence, medtem ko Naked and Dismembered, Mutilated Corpse in the Woods ter Umistakable Smell of Death zvenijo kot neke klasike iz devetdesetih. Zelo svetla točka so tudi bas linije Jeffa Hughella, ki fino izstopajo in obogatijo to preprosto ter po večini počasno riffanje in popestrijo to morda preveč generično bobnanje Marca Pitruzzelle, zdaj že nekdanjega člana zasedbe.

Vseeno pa mi na albumu manjka nekaj energije, manjka mu duša in, kot rečemo na Koroškem, manjka mu tisti pravi »žmoht«. Preveč mi deluje ustvarjen na prvo žogo in brez posebnega navdiha. Res je, da je poslušljiv, vendar ni dovolj zanimiv, da bi poslušalcu zbudil željo po več. Six Feet Under so pač očitno že povedali vse, kar so imeli za povedati, danes pa zgolj premetavajo te besede, ne da bi zares spremenili pomen stavka, zato delujejo rahlo prežvečeno. Next to Die je torej album, ki ga brez težav poslušaš od začetka do konca, ima svetle točke, ima groove, ki poskrbi za občasno segrevanje vratnih vretenc, še lažje pa ga pozabiš. Album sicer ni mrlič, ki bi ga bilo treba zakopati kot mogoče kakšen plošček pred njim, ni pa niti zombi, da bi se zagrizel v poslušalčeve možgane.