Velenjski ekstravagantni duet, ki sliši na ime Snøgg, je konec novembra leta 2024 izdal četrti EP, imenovan Huda luknja. Duet je studijsko zelo aktiven, v svoji diskografiji ima poleg teh EP-jev že kar štiri celovečerce, en split, eno kompilacijo ter demo posnetek. Vse to v dvanajstih letih obstoja. Kapo dol. Kar pa je še bolj zanimivo in vredno pohvale, pa je glasbena fleksibilnost tega snežnega dueta, saj eksperimentirata in ustvarjata popolnoma »outside the box«, brez upoštevanja žanrskih smernic in brez ohranjanja enoličnega sloga. Sama se klasificirata kot »freeride black metal«, kar je po mojem skromnem mnenju najboljša klasifikacija njunega dela. Dosedanje izdaje dueta se med seboj razlikujejo v tolikšni meri, da je pravzaprav nemogoče vedeti ali vsaj predvidevati, kako naj bi zvenel naslednji album. Zato mislim, da je čas, da preverimo, kaj s seboj prinaša EP Huda luknja. Gre tokrat za black metal ali gre za »noise«, morda za industrijsko ropotijo v stilu starih Laibach? Kaj pravzaprav stoji za imenom Huda luknja? Vas zanima? Poglejmo!

EP je zgrajen iz dveh skladb, ki sta obe dolgi nekaj več kot osem minut in ne bom dolgovezil, tokrat gre za black metal prve klase. Gre za direkten šus na gobec, brez ovinkarjenja in eksperimentiranja. Od tega, kar smo slišali do sedaj, se EP stilsko najbolj približa skladbi Bogdan Voda, ki je bila izdana na kompilaciji Železnega aktivizma, naslovljeni Metal 4 Lignit. Tematsko se EP bolj posveča lokalni folklori, povezani s Hudo luknjo, in urbanim legendam okoli nje. Kaj pa je ta opevana Huda luknja?

Huda luknja je soteska in tudi jama v Šaleški dolini, ki je vsaj nam Korošcem predobro poznana, saj moramo za vsako pot v srednjo, južno ali zahodno Slovenijo peljati skozi to sotesko, da lahko pravzaprav sploh kam pridemo. Voziti skozi to sotesko ponoči prinaša zaradi lokalne legende o beli ženi vsakemu vozniku rahlo grenak priokus. Bela žena naj bi bil duh pozabljene neveste, ki stoji ob cesti kot avtoštoparka in se voznikom skozi ta odsek nenadoma pojavi na zadnjih sedežih in jih spremlja, vse dokler soteske ne prevozijo, nato izgine. Po eni razlagi naj bi voznikom nudila zaščito, spet po drugi pa naj bi povzročala prometne nesreče in smrt. In ravno to je tema prve skladbe Huda. Prične se dokaj dinamično s primitivno blackmetalskim, skoraj thrasherskim riffom, srednje hitrega tempa, nato se ritem upočasni, kitaram se pridruži viola, ki jo igra gostujoči glasbenik Anino Üfø Letherbee, in atmosfera postane precej temačna. Skladba postaja v zmesi kitar, viole in klaviatur čedalje bolj kaotična in morbidna, dokler se za zaključek ne pojavi zopet tisti začetni riff s poskočnejšim ritmom. Tako si tudi predstavljam tisto grozljivo vožnjo skozi Hudo luknjo, veselo in brezbrižno do soteske, skoznjo se pojavi pravi pekel in kaos, ko pa jo prevozimo, se zopet lažje zadiha.

Tema druge skladbe, Luknja, pa je resnična, tragična zgodba o poetu Valentinu Podstenšku iz Razborja pod Uršljo goro. Valentin je leta 1930 odšel službovat na Dolenjsko, kjer se je zaljubil v sosedovo hči, Anico. Njen oče Valentina ni maral in je nekega dne, ko sta z Anico sedela na travniku, tja prišel s puško z namenom ustreliti Valentina, a je zgrešil in zadel lastno hčer. Umrla je v Valentinovih rokah. Takrat se je Valentin umaknil stran od ljudi ter nekaj časa prebival v ruševinah gradu Vodriž v mestni občini Slovenj Gradec, kasneje pa se je zavlekel v Hudo luknjo, kjer je pisal pesmi in se podpisoval kot Valentin Eremit. Skladba Luknja stilsko spominja na glasbo drugega vala norveškega black metala. Je udarnejša in hitrejša kot Huda, s pompoznim začetkom, totalno catchy riffom za kitico in v sredini z rahlimi zametki eksperimentalnih zvokov v ozadju, vmesnim čistim, zborovskim petjem in kar močnimi ritmičnimi menjavami.

EP je z moje perspektive odličen izdelek, ki ga več kot priporočam v posluh. Absolutno pa si želim od neumornega dueta Snøgg slišati kaj več v tem oziroma vsaj podobnem stilu.