DEJAN: Minilo je že skoraj 13 let, odkar sva nazadnje »uradno« govorila. Kaj se ti je od takrat zgodilo? Mislim zasebno …
S. S.: Uf, začel si verjetno z najtežjim možnim vprašanjem – in s podatkom, ki me je kar malo presunil. Najlažje bi bilo odgovoriti: »Svašta.« Zgodilo se je marsikaj, tudi nekaj dobrega, hehe.
Namesto da začnem naštevati neko osebno kronologijo v stilu življenjepisa, ti bom raje čestital in se ti zahvalil za 13 let aktivnega in za sceno koristnega glasbeno-uredniškega dela. Naj ostane glasbeno – v raziskovalno novinarstvo zasebnih dogodkov se raje ne spuščaj, razen če boš od tega lahko kaj zaslužil. Ker z mano denarja ne bo, predlagam, da greva kar na naslednje vprašanje.
DEJAN: Velja! Z veseljem sprejmem čestitke, za katere se ti seveda iskreno zahvaljujem.

DEJAN: Pa greva dalje. Kako si torej danes?
S. S.: Pravzaprav precej dobro glede na družbeno in življenjsko realnost. Oziroma bom kar rekel: čudežno dobro. Celo do te mere, da me je začelo malo skrbeti.

DEJAN: V teh 13 letih je tudi v bandu prišlo do sprememb. Ater Era sicer še vedno proizvaja zaje*** black metal, sicer pa je za vami oziroma za tabo pestrih 13 let. Kaj vse se je zgodilo s kadrovskega vidika?
S. S.: Leta 2017 je v band vstopila Eva, ki se ji bom kar tukaj znova javno zahvalil za precej neracionalen podvig. Če nje ne bi bilo, kdo ve, kako bi se stvari razvile – upam reči, da zagotovo slabše. Čeprav je tudi ona, tako kot jaz, precej zasedena z drugimi aktivnostmi in interesi, je danes ključna za to, da gre »baraka« naprej.
Med tako imenovano »covid« krizo si je Andrej ustvaril družino, kar mu je onemogočilo nadaljnje aktivno igranje v dveh bandih hkrati. Še vedno igra pri Human Host Body, zato se je odločil, da zapusti boljši band – za kar mu je zdaj, v srednjih letih, začelo postajati žal, hehe.
Po njegovem odhodu sem bil primoran iz naftalina potegniti hrusta, s katerim sem igral že kot mladenič v Torki in ki je kasneje okoli leta 2007 soustvaril Grimoir. Preden sem ga prosil za sodelovanje, je bil nekaj časa bobnarsko neaktiven, potem pa je hitro spet prišel v formo in dobil poln bobnarski zagon. Z Juretom sva nekaj mesecev kasneje, julija 2023, posnela bobne za Sinistrio.

 

DEJAN: Je današnja bandovska struktura trdna?
S. S.: V tem bandu ni ravno neke strukture in marsikaj je prepuščeno sreči in naključju. Ampak ne glede na to smo skupaj že dobra tri leta. Vseeno pa nerad gemblam z bodočnostjo in ne bi preveč samozavestno potrjeval takšnih stvari, ker imam s tem slabe izkušnje.

DEJAN: Do albuma Clades je bilo videti, kot da tečejo stvari pri Ater Era kot po tekočem traku oziroma kot da ste dobro naoljen stroj. V roku šestih let ste izdali tri albume in izvedli številne koncerte, a nato postopoma potihnili. Kaj je bil vzrok za to?
S. S.: Predvsem dve leti neaktivnosti zaradi covida. Ampak ne samo to – ne iščem izgovorov. Dejstvo je, da če se meni kaj zatakne, se zatakne tudi bandu. In verjemi, da se je marsikaj zataknilo. Poleg tega nismo full-time band. Ukvarjamo se z marsičim drugim in ne govorim samo o službah. V določenem obdobju so nekatere druge strasti in interesi pač prevladali nad bandom, kar je po toliko letih tudi razumljivo.
Za občutek: skrbim za štirihektarsko posest s hišo, imam veliko živali, soustanovil sem kolektiv podobnih kvazikmetov, redno organiziramo tržnice in podobne dogodke. Poleg tega imam in dajem bandom na razpolago tri vadnice, snemalni studio, občasno organiziram kak koncert, rad potujem in se rekreiram – kar je za Istrana morda nekoliko neobičajno, hehe. Ne zanima me živeti dolgo ali, bog ne daj, večno. Na polno pa ja. In ta polnost je včasih preprosto prepolna.
DEJAN: Če bi moral enega od naštetih hobijev dati stran, na katerem mestu bi »odletel« band?
S. S.: Heh, tukaj je težko biti objektiven. Izražanje je potreba, band pa mi osebno predstavlja predvsem način izražanja, ki ga zgolj z besedo ne zmorem doseči. Band bi zato ostal med prioritetami, saj nikoli ni bil in tudi danes ni zgolj hobi. Hkrati pa ni edina prioriteta. Ker se prioritete skozi različna življenjska obdobja spreminjajo, neke dokončne lestvice raje ne bom postavljal.
 

DEJAN: Nekje devet let po albumu Clades se vračate z novim albumom. Glede na izdajo singla Terra Rossa, ki je minuli mesec dopolnil dve leti, so se stvari okoli novega albuma konkretno zavlekle. Ali kako naj si razlagam tako dolgo obdobje čakanja?
S. S.: Gre za več manjših razlogov. Z založbo On Parole smo datum izida določili tako, da se nam ne bi mudilo. Album je bil sicer končan že nekaj mesecev prej, ampak ko sem izvedel, da je deadline precej kasneje, sem naredil klasično napako: znova sem odprl projekt miksanja in začel še enkrat čarati. V producentskem delu res uživam, in ko padem noter, postane to neka vrsta droge. Tako da mi v tem času tudi pozno ponoči ni bilo dolgčas.
DEJAN: Torej si ti 100-odstotno odgovoren za to, da Sinistria zveni tako, kot zveni?
S. S.: Da, krivda je moja, ampak opravičeval se ne bom, hehe. Pred samim producentskim delom pa vseeno stoji band. Vsak član s svojim inštrumentom prispeva svoj zven, tako da moja odgovornost ostaja predvsem na področju snemalne tehnike, produkcije in končne zvočne podobe.

DEJAN: Single Terra Rossa je bil prvi novi komad, ki ste ga čim prej želeli pokazati javnosti, medtem ko so bile ostale pesmi še v nastajanju?
S. S.: V bistvu ja. Terra Rosso smo prvič izvedli v živo še s starim bobnarjem, mislim, da leta 2022 v Kranju, čeprav je skladba takrat zvenela precej drugače kot danes. Ko je aprila 2024 izšel single, pa je bila cela plošča že posneta.
DEJAN: Torej ste ga imeli narejenega in ga skrivali celi dve leti. Koliko so se pa v tem času spreminjali preostali komadi? Če sploh?
S. S.: Zelo malo v sami strukturi, precej več pa v končnem rezultatu. Ko enkrat padeš v studio, se marsikateri zvok še doda ali spremeni. Pri Terra Rossi in Bastard Born in drugod se tako pojavijo različna gostovanja – trombon, back vokali in podobno –, kar spada med te nepredvidene studijske vragolije.

DEJAN: Kdaj pa je bila Sinistria dejansko povsem končana?
S. S.: Posneta je bila med julijem 2023 in januarjem 2024. Povsem končana – v vseh smislih – in poslana na On Parole pa nekje januarja letos, ko je šla tudi v tisk.

 

DEJAN: In kaj prinaša Sinistria?
S. S.: Tukaj si bom pa vzel malo več časa, ker je to ključno vprašanje intervjuja.
DEJAN: Seveda, kar izvoli …
S. S.: Osrednja tema albuma je dekadenca v realnosti nacionalizma in nacionalističnega diskurza na transkulturnem prostoru polotoka Istra. Istrsko nacionalno neopredeljeno identiteto razumem kot subverzivno – in v mojem primeru to tudi je.
Ker se identitetno prepoznavam kot Istr(ij)an mešanega nacionalnega porekla, netoleranten do nacionalizmov in rasizmov ter kritičen do prevladujočega neoliberalnega sistema, sem želel to tematiko uglasbiti tudi v Sinistrii.
Teoretično precej jasna in velikokrat argumentirana ugotovitev, da je nacionalna identiteta fenomen zadnjih dveh stoletij, ki je služil kot podlaga za nastanek nacionalnih držav, številnim še danes ni jasna. Zaradi subverzivnosti same teme se o tem še vedno relativno malo govori ali raziskuje.
Naravnost, večnost in neizogibnost kulture kot nacionalne kulture so ključni državotvorni miti, povezani tudi z mitom o večnosti oziroma starodavnosti nacionalnega jezika. Te mite Sinistria poskuša dekonstruirati.
Pokaže se, kako so se nacije v določenem zgodovinskem trenutku oblikovale kot arbitrarne mešanice. Najbolj dekadenten in uzurpatorski tok nacionalizma je iz Istre naredil – ali jo poskušal narediti – Sinistrio: rdečo zemljo očrnil in tolerantnega Istrijana spremenil v lokalpatriotskega regionalnega nacikmetavzarja.
Ker so prav nacionalni jeziki postavili temelje nacionalne zavesti in skupne sodobnosti, sem v besedilih uporabil več jezikov in nekaj dialektalnih izrazov, tako kot to počnem tudi v vsakdanjem življenju.
Istre se ne da poenotiti v eno samo nacionalnost. Narod je namreč mogoče ljubiti šele takrat, ko določiš outsiderje oziroma nepripadnike. Duh istrstva pa bi moral ostati vključujoč. Poleg tega so za večino ljudi mnogotere kulturne povezave ključne za njihovo kulturno izoblikovanje. Vsi smo »bastards«, tudi če se marsikdo tega ne zaveda ali noče zavedati. Vse kulture so hibridne; nobena ni čista.
Istra pa predstavlja izjemno zanimiv prostor za refleksijo regionalne, teritorialne in tudi etnične identitete, saj gre za izrazito obmejno območje z burno zgodovino. Prav zaradi te zgodovine ni nenavadno, da istrska identiteta pogosto deluje kot upor proti nacionalni identiteti in je v svojem bistvu protinacionalistična. V času nacionalnih držav je zato posledično tudi subverzivna.
Ne presega le vseh treh tukaj prisotnih in med seboj tekmujočih nacionalizmov, temveč presega sam koncept nacionalnosti in zavrača nacionalno opredeljevanje. Vsi smo »Bastard Born«.
DEJAN: Nimam česa dodati. Sem pa vesel, da zdaj vem, kdo je »pankrt« v vašem komadu.

DEJAN: Na prvi pogled – tracklista in minutaža albuma – deluje Sinistria kot klasičen album Ater Era. V kolikšni meri se strinjaš s to trditvijo?
S. S.: Precej, saj dejansko imamo neki svoj prepoznavni način sestavljanja skladb, ki je za marsikoga verjetno neznosen in zahteva preveč dragocene pozornosti za današnje standarde.
DEJAN: Hm, bo že držalo, ampak so pa komadi res »cathchy«, tako da ta okoliščina konkretno olajša poslušanje. Kaj pa praviš na to?
S. S.: To jemljem kot kompliment, hvala. Pri takšnih minutažah je slišati, da je nekaj »catchy«, kar precej neobičajno. Je pa morda res, da smo v primerjavi s Clades nekoliko manj komplicirali, zato so skladbe verjetno že na prvi posluh malenkost dostopnejše.

DEJAN: Če je do te mere vse ostalo enako, kaj je potemtakem drugače?
S. S.: Album je bolj prepričljivo sproduciran. Za razliko od marsikaterega današnjega banda se na Sinistrii slišijo samo inštrumenti. Ni amp simulatorjev, ni tujih samplov. Vse je posneto old school. Kitare so bile posnete z mikrofonom pred zvočnikom, bobni so povsem akustični in podobno. V takšnem pristopu uživamo, čeprav zahteva precej več časa, opreme in potrpljenja.
Druga pomembna sprememba pa je ta, da sem se v besedilih končno začel osvobajati angleškega jezika, ki ga bom v prihodnje najverjetneje v celoti prepustil pozabi.
DEJAN: Bi rekel, da je za to v glavnem krivo vse to, kar si prej povedal o albumu, ali se tudi na splošno lažje izražaš v slovenščini?
S. S.: Če se navežem na prej povedano – ja. Uporaba angleškega jezika v popularni kulturi je po svoje tudi simptom zahodnega kulturnega imperializma, ki se ga moramo osvoboditi, saj prispeva k enoumju in miopiji, v kateri krožno plujemo. Po drugi strani pa je res, da sem se do nedavnega v slovenščini precej težko izražal v kontekstu bandovskih besedil. Danes tega problema nimam več. Marsikaj postane lažje, ko se začneš starati in se nekoč zelo trd led nekoliko lažje prebije. Slovenščina pa sama po sebi ni ključ, ampak le eden od elementov v širšem kontekstu mešanja različnih jezikov in dialektalnih izrazov – tako na Sinistrii kot tudi v mojem vsakdanu.

DEJAN: To soboto, 30. maja, boste v ljubljanski Kavarni STOW Cukrarna predstavili Sinistrio. Kdo je izbral lokacijo in zakaj to?
S. S.: Lokacijo sta izbrala Simona in Matija iz On Parole.
Zdi se mi kar v redu, da bomo malo »posvinjali« to fensi kulturno prizorišče, ki bo po našem nastopu posledično manj snažno – da ne rečem manj sterilno.
DEJAN: Samo figurativno ali tudi konkretno? Kaj lahko na tem mestu izdaš?
S. S.: Bolj kot figurativno bi rekel politično. Koliko bomo švicali in zaudarjali z odra ter kaj se bo pilo tik pod njim, pa naj za zdaj ostane skrivnost scenografije, čeprav sem jo pravkar že na pol izdal. V Istri namreč ne varimo piva. Na zdravje!
 

DEJAN: Ko sem videl, da ste kot predskupino izbrali Snøgg, sem bil izredno navdušen. Kako ste se našli?
S. S.: S Snøgg smo si oder delili že večkrat. Mislim, da se medsebojno cenimo predvsem kot ljudje. So pa tudi poseben band, eden redkih na slovenski sceni, ki je žanrsko manj ortodoksen in izrazito izviren. Pač, radi jih imamo.
DEJAN: To izjavo z veseljem podpišem!

DEJAN: Koliko lahko na tem mestu izdaš našim bralcem o tem, kako boste izvedli predstavitev
albuma?
S. S.: Sinistrio bomo izvedli v celoti, nato pa nastop popestrili še s kakšnim starejšim »hitom«.
Na voljo bo tudi nov merchandise: vinil v črni in clear različici, CD, kaseta ter nove majice. Situacija bo kar malo zaskrbljujoče resna, hehe.

DEJAN: Tvoj najljubši komad albuma in zakaj?
S. S.: Morda Um na dnu. Najbolje povzema naš novejši glasbeni in tekstovni pristop. Je daljši, počasnejši in zelo dobro zaključi album. Morda mi je všeč tudi zato, ker smo ga na vajah igrali zelo redko, v živo pa mislim, da samo enkrat. Hkrati je to tudi komad, s katerim zaključujemo prevlado angleških besedil.

DEJAN: Na kakšen način je – po tvojem mnenju – najbolje konzumirati Sinistrio?
S. S.: Na glas – ampak brez hajpa ali kakršne koli evforije. Če se želite zabavati ali sprostiti, raje poslušajte kaj drugega. Na Sinistrii ni veliko prijetnega, ne metaforično ne zvočno. Če ste verniki katerega koli tipa in iščete pozitivno tolažbo, boste verjetno razočarani. Če pa ste pripravljeni soočiti se s sivino lastne patetične resnice, vam bo plata morda všeč. »Sprawling grey, failure and faults.«

DEJAN: Kaj še načrtujete do konca leta?
S. S.: Nekaj koncertov, tretji video – in preživeti. Predvsem pa prodati čim več kopij Sinistrie in vsaj delno pokriti nastalo finančno luknjo. S prodajo začnemo v soboto, 30. maja, v Cukrarni, zato ne zamudite prilike in nam pomagajte uresničiti načrte. Se vidimo.
DEJAN: Se vidimo!