Drugi album avstrijskih black metalcev, ki se predstavljajo pod norveško besedo Stormnatt, je sorazmerno nenavadna zadeva. Čeprav The Crimson Sacrament poizkuša zveneti pristno, mogoče celo zlobno in žile parajočo s »svojim« black metalom, je na tem albumu nekaj zadev, ki jih je treba v neblack metal maniri obsijati z lučjo.
Ta album je žal v svojem bistvu zelo »lišpan« plagiat. Ste se kdaj spraševali kako bi zvenel Nargaroth z bivšim Marduk vokalistom Legionom? No, odgovor je tu, če koga zanima. Edina razlika je ta, da so Stormnatt zvočno čistejši kot Nargaroth. Kitare? Kopija Nargaroth. Tisti, ki ste slišali album Jahreszeiten pobrskajte po spominu za komadom Sommer (Poletje) in njegov stil ter občutje, ki veje iz njega, razvlecite čez petinštirideset minut, kolikor traja ta The Crimson Sacrament. Če se riffi od začetka albuma še naslanjajo na druge glasbenike in njihove dosežke je še toliko bolj moteče da se, ko se celotno občutje po kakšnih štirih skladbah ustali, začnejo naslanjati sami nase. Še en velik minus so vokali, ki se držijo kitarskih linij kot pijanec plota in steklenice. Vokali imajo zato še krajšo razpolovno dobo (torej dobo tolerance) kot riffi. Da pri vsem tem niti ne omenjam, da so povsem (pod)povprečni in edino kar najdem dobrega na njih je nostalgičen občutek, ki se nanaša na Marduk … Da, Legion je svoje dni dobro deloval v glasbi Marduk, a to je drug band, z drugimi zahtevami in v tem melodično melanholičnem black metalu tak vokal niti nima svojega avtohtonega mesta. Vsaj dokler se ga mu ne dodeli. A z The Crimson Sacrament se to nekako ne bo zgodilo. To pač ni band niti album, ki bi se ukvarjal z najglobljimi občutji človeka, z njegovimi konflikti in kompromisi, ki jih je prisiljen sprejemati. Ravno nasprotno: Stormnatt kot izgleda hočejo postaviti težišče iz individuala nekam navzven z večjim deležem svoje izrazne moči.
V bistvu album ponuja še grenko pekočo bolečino spoznanja, da bi ta izdaja lahko bila vsaj solidna, če ne še kaj več, saj ti Avstrijci kažejo kar nekaj smisla za pisanje in igranje glasbe. Riffi sami po sebi niso slabi, a ta Nargaroth stil je še veliko več kot zgolj kupčkanje riffov, dokler se izpod morja podzavesti ne dvigne komad ali nekaj njemu približno podobnega. Naj bi raje število riffov omejili na dvajset za celo ploščo in se osredotočili na podrobnosti, vokale, bobne in idejo, pa bi imeli veliko bolj čustven in intenziven album, ki bi mi ostal še v kakem drugem spominu kot »nekaj kar zveni kot nesamokritičen Nargaroth z Legionom na vokalih«.

Davorin