Torej, EP se začne z Demand, pri kateri kitare in bobni brez uvodnih klaviaturskih melodičnih introv takoj in intenzivno zarežejo oziroma udarijo po ušesih. Pesem nam tudi takoj servira vse glasbene bravuroznosti članov skupine, ampak nič ne de, to paše zraven. Timo Kotipelto pokaže, da se ton njegovega glasu ni postaral in se vse skupaj (tj. glasba in petje) razvije – predvsem ob in zaradi refrenov – v čisto spodoben power metal. Ne ravno stampedo, ampak kas: »Now we demand / To be heard / We take a stand«! Zelo spodobno za pesem (in spodbudno za EP) je, da se lepo prelije po sluhovodih in niti za trenutek ni dolgočasna.

Nisem prepričan, ali je zvok opozorila, s katerim se začne Event Horizon, posnetek iz istoimenskega filma,¹ ampak saj v resnici ni važno. Pomembneje je, da kar hitro dobimo v ušesa hitro klaviatursko-kitarski paralelni (solo) slalom, ki nas izstreli v orbito hitrejšega in glasbeno napetega, epsko zvenečega power metala. Prav igranje kitar in klaviatur predstavlja glavno glasbeno temo pesmi, ki zveni čisto poslušljivo. Čeprav naj bi pesem sporočala usodnost, zveni zelo pozitivno in optimistično naravnana. Kot kaj drugega je mogoče označiti to kot svojevrstno mojstrstvo – sposobnost, da se usodnost predstavi na optimističen način (pod pogojem, da si to storil namenoma)?

Sledi več kot enajstminutni ep, Voice of Thunder, pri katerem uvod, sestavljen iz igranja akustične kitare ter petja v srednjih (ne visokih) oktavah, ustvari prvi vtis, da bomo dobili dolgo elegično-epsko balado. Na srečo gre le za začetno dejanje težje² in intenzivno osebnoizpovedne, vendar še vedno epske pesmi. No, klišeji, kot je verz »Endlessly in eternity«, se najdejo tudi tu, ampak niso moteči. Nekje na sredini pesmi v uho »brizgne« nekako zmedeno in negotovo zveneči kitarski solo, ki zveni zanimivo prav zato, ker je toliko drugačen od vseh ostalih, za Stratovarius značilnih solov. Zvoki igranja kitar in petja v nekem trenutku dobijo daljši odmev, kar ustvari občutek petja v praznino brezmejnosti vesolja. Tu vsa intenzivnost (ne pa teža) popusti in pesem se prelepo – spet najbolj po »krivdi« igranja kitar in klaviatur – prelevi v metulja mogočne elegičnosti, ki nas na svojih krilih ponese do konca pesmi.

Kot pri predhodnici tudi pri Infernal Maze zelo od blizu slišno petje (ob zvončkljanju klaviatur) ustvari vtis, da bo pesem balada, a tudi tokrat ni tako. Infernal Maze se razvije v glasbeno-gledališko dramo. Ker se igranje kitar pomakne nekoliko v ozadje oziroma te zvenijo nekoliko zadušeno, dobimo občutek, da pesmi manjka moči predhodnic, vendar po drugi strani ravno kitare v tej drami odigrajo vlogo ključnega »upravljavca« lutk iz ozadja (tj. vsega ostalega, kar se na odru glasbe dogaja). Zanimivo.

In za konec še nekaj, kar da poslušalcu v ušesa vsaj ščepec okusa po Hunting High and Low – Feeding the Fire. Napeti ritem bobnanja ter nekoliko dramatični in odmevajoči način petja opozarjata, da bo »tole nekam usekalo«. In res, vso nastalo napetost stopnjujejo še igranje kitar in posnetki zborovskega petja. Refrenski del sicer ponudi spuščanje napetosti, vendar zelo počasi, da se zdi, da do katarze v enem samem sunku ne bo prišlo. Do tega res ne pride, vendar nam skupina na koncu vseeno ponudi še en posladek – katarzo skozi kontinuirano (in po moji oceni vsakič za spoznanje hitrejše) ponavljanje refrena v zadnji četrtini pesmi. Ali zadeva deluje? Ja, po moji oceni deluje zelo dobro.

Res, sam sebi moram priznati, da me je EP zelo presenetil. Za razliko od HammerFall Stratovarius skozi čas in nove izdaje ohranjajo svojo identiteto v polni moči. Pri tem postrežejo z bombončki, ki kažejo, da v njihovem ustvarjanju še živita sla in sila, ki v njihovem imenu in logotipu sporočata, da njihova zvezda še ne zahaja. EP v gabaritih bandovega ustvarjanja ne razočara. Še več, če gre dan soditi po jutru in bodo druge pesmi na plošči vsaj nekoliko na nivoju tistih na EP-ju, lahko vse skupaj označim kot obetavno.


[1] No, besedilno se pesem dotika teme vesolja, tako da verjetno kakšna vsebinska povezava obstaja … Če komu to kaj pomeni.
[2] Ki ji težo nekoliko zmanjša igranje klaviatur.