Temple of the Fuzz Witch – Apotheosis
Temple of the Fuzz Witch
Apotheosis
Ripple Music, 2024
25. 10. 2024
Ah, te poklicne deformacije. V naglici sem prebral naslov albuma »Apoptosis«, kar pomeni programirano (»načrtovano«) celično smrt, s katero se naše telo bori proti staranju, ki je po večnih besedah Carlosa Castanede četrti sovražnik modrosti. Na koncu sicer vsi podležemo in gremo v pekel pod okrilje Satana in Lilith v večna metališča, kjer metal festivali, pivo, droge, seks ter politična nekorektnost nikoli ne pojenjajo. Morda pa v peklu dosežemo točen naslov albuma, to je apteozo, kar pomeni najvišjo točko na poti k uresničitvi naših osebnih ciljev oziroma dosego stanja božanskosti. Apoteozi priložimo še pomene besed imena banda – tempelj, fuzz in čarovnica – in dobimo razlog, zakaj se splača v pekel na zabavo.
Velikokrat sem se spraševal, katera metal podzvrst Satanu najbolj ugaja in se v peklu najpogosteje vrti. Stavim, očitno, bodisi na black bodisi na stoner doom. Zavoljo filozofske debate dopuščam diametralno nasprotje, krščanski metal stila Stryper, saj zna biti pekel osamljen kraj vseh izgnancev v nemilosti Gospoda v nebesih in vsaka grešna duša si želi odpuščanja in vrnitve nazaj v domače ognjišče.
Temple of the Fuzz Witch so kot uliti za pekel, saj združujejo prvine black in stoner dooma. Nekateri učenjaki v komentarjih v YouTubu jih označujejo za »blackened stoner doom«, kar se mi zdi dokaj posrečena oznaka. Zlivanja dveh navidez nezdružljivih podzvrsti – hitre in počasne – okoli oltarja čaščenja hudiča še nisem pogosto slišal. Rezultat mi je osebno nadvse zanimiv, čeprav, iskreno, tr00 kvlt ljudje na obeh straneh spektra verjetno ne bodo nasedli – slišali ne bodo ne tiča ne miši.
In kako zveni ta stvor narave? Black metal growli in riffanje, ki pa se le redko prelevita v blast beate, ampak v stoner doom ritem. Kaj bluzim – poslušajte prvo minuto Wight. Pozor, black metal riffanje, ki nakazuje blastbeatovsko norijo? Ne, bobni zabedirajo v stoner … Prvi dve minuti uvodne besedne igre A Call to Prey bi bilo tisto pravo, če bi me kdo izzval »Imam čas in voljo poslušati le minuto ali dve albuma, saj mi moj ADD ne dopušča več. Kaj priporočaš?« Fuzz, ki se sliši vse do Seattla in vliva ljubiteljem grunga zavist, da se niso sami domislili tega zvoka. Melodika v bolj stoner duhu je v prvih sekundah Bow Down. Čisti vokali dopolnjujejo doomed black metalske, ki se upirajo stonerskemu glasbenemu stilu. Sanguine je bolj doomovske gore list s srhljivimi disonančnimi drone notami. Tudi clean ambientni odseki obstajajo, konec Curse ponudi atmosferično pavzo, preden blackmetalski krik pokoplje spokojnost.
Vsekakor zanimiva kombinacija stoner dooma in black metala z ogromnim poudarkom na prvem, black metal je bolj kot začimba, da kot poper doda črno barvo na zelen solatni krožnik in posušene začimbe, ki izgledajo kot origano, a gre morda za kakšen drug neznan posušen del rastline. Tisti, ki najde blast beate na albumu, dobi za nagrado šopek posušenih začimb!
Avtor:Ožbej Zupančič







