Halo efekt oziroma halo učinek predstavlja kognitivno pristranskost v psihologiji, ko ena pozitivna ali negativna značilnost osebe podzavestno vpliva na našo celostno oceno te iste osebe. Saj veste – kot v šoli, ko si učitelj na podlagi prve ocene ustvari mnenje o učencu in so potem vse naslednje ocene približek prvi (seveda le hipotetičen primer). Ali torej dejstvo, da se je v novo glasbeno skupino povezala peterica glasbenikov, sestavljena izključno (!) iz nekdanjih članov legendarne švedske melo-death zasedbe In Flames, vpliva na naše dojemanje njihove glasbe samo na podlagi tega podatka?

Iskreno, ne vem. Vem pa, da mi je šele, ko sem si prvič zavrtel novi album z naslovom March of the Unheard, postalo jasno, kaj je v Bibliji mišljeno z »blagor žalostnim, ker bodo potolaženi«. Oboževalci izvirnih zvokov göteburškega melodičnega death metala, obrišite si solze! Vaše molitve so bile uslišane 10. januarja Gospodovega leta 2025! Našel se je dolgo izgubljeni album ali pa je nekdo izumil časovni stroj!

Kako luštno je na kitarah slišati mojstrstvo Niclasa Engelina in Jesperja Strömblada in poslušati melodije izpod njunih prstov, ki se igrajo in lovijo kot dva metulja na travniku, obsijanem s prijetno toplimi žarki spomladanskega sonca ter polnem dišečih cvetlic! In na vokalu: kdo drug kot Mikael Stanne, verjetno najbolj dejaven abrahamovec na melo-death sceni, »a i šire«, ki nam prepeva o vedno aktualnih temah, kot sta družbena nepravičnost in potreba po izražanju neslišanih.

Na drugem samostojno izdanem albumu bi težko izpostavil eno od dvanajstih skladb, a Detonate, Our Channel to the Darkness, naslovna March of the Unheard in The Burning Point so se mi najbolj usedle v srce. Po intenzivni prvi polovici lahko prvič sapo zares zajamemo šele ob z bolj atmosferičnim pridihom napolnjeni počasnejši instrumentalni skladbi This Curse of Silence. In čeprav ima celoten album večinoma okus po okrog 25 let stari žlahtni inflamesovski kapljici, skladbi Forever Astray in predvsem z godalnimi vložki zaokrožena Between Directions zadišita tudi po darktranquillovsko, ko Mikael poleg growla uporabi clean vokal. Album se zaključi s komadom Coda – neke vrste akustično variacijo na temo refrena naslovne skladbe.

Mar slišim opazke, da album ne ponudi ničesar novega in preveč obuja stare spomine? Hja, naš bivši predsednik bi na to verjetno odgovoril: »So what!« Zakaj pa ne bi mogli uživati v nostalgiji? Hm, mogoče pa halo efekt res deluje. Zavrtite si album in ocenite sami.